Harold II., Angleški: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Ljuba brank (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 48:
== Harold kot kralj ==
[[File:KingHarold Coronation BayeuxTapestry.PNG|thumb|200px|''HIC RESIDET HAROLD REX ANGLORUM. STIGANT ARCHIEP(I)S(COPUS)''. ‘Tukaj sedi angleški kralj Harold. Nadškof Stigand’. Prizor takoj po Haroldovem kronanju canterburyjskega nadškofa Stiganda 1072. Detajl s tapiserije iz Bayeuxa.]]
Ob koncu leta 1065 je kralj Edvard Spoznavalec padel v komo, ne da bi določil naslednika. Umrl je 5. januarja 1066, kot je zapisano v delu ''Vita Edwardi Regis'' (''Življenje kralja Edvarda''), ki je zgodovinski [[rokopis]] anonimnega avtorja iz leta 1067 po naročilu kraljice Edith, žene kralja Edvarda Spoznavalca. En ohranjen rokopis, datiran v okoli 1100, je zdaj v Britanski knjižnici, a) se je na kratko zavedel in kraljestvo predal svoji ženi, Harolda pa določil za pokrovitelja. Ko je bil naslednji dan sklican zbor modrih, so izbrali Harolda, njegovo kronanje je bilo 6. januarja najverjetneje v Westminstrski opatiji, čeprav o tem ni ohranjenih dokazov. <ref>[//web.archive.org/web/20091016073106/http://www.westminster-abbey.org/our-history/royals/coronations Westminster Abbey Official site&nbsp;– Coronations]</ref> Čeprav kasnejši normanski viri opozarjajo na hitrost tega kronanju, je lahko bil razlog to, da so bili vsi plemiči v deželi v Westminstru za praznik svetihSvetih Trehtreh kraljev in ne zaradi kakršnega koli nasilnega prevzema prestola.
 
V začetku januarja 1066 je normandijski vojvoda Viljem II. začel načrtovati napad na Anglijo, zgradil je 700 vojnih ladij in odpluli so proti Dives-sur-Mer na normandijski obali. Ko je Viljem prejel blagoslov Cerkve, so se mu pridružili tudi drugi plemiči. V pričakovanju vdora je Harold sestavil svoje čete na otoku Wight, a je flota ostala v pristanišču skoraj sedem mesecev, morda zaradi neugodnih vetrov. 8. septembra je Harold razpustil svojo vojsko in se vrnil v London. Isti dan je norveški kralj Harald Hardrad, ki je tudi zahteval angleško krono, skupaj s Tostigom napadel in s svojo floto pristal na ustju Tyne.