Kinetična teorija plinov: Razlika med redakcijama

Leta 1801 je John Dalton opravil eksperimen, ki ga je prepričal, da so plini zgrajeni iz majhnih gibajočih se delcev. Dve posodi je med seboj povezal z navpično cevjo, od katerih je bila gornja napolnjena z vodikom, spodnja pa z ogljikovim dioksidom. Plina sta se po nekaj urah pomešala, čeprav ima odljikovogljikov dioksid pri istih pogojhpogojih kar 22 - krat večjo gostoto. Takšno spontano mešanje dečcevdelcev imenujemo difuzija, difuzijo pa je mogoče razložiti samo s predpostavko, da se osnovni gradniki (delci) neurejeno gibajo. Pri tem se zadevajo med seboj in v stene posode. S takšnim gibanjem lahko poleg difuzije, razložimo tudi viskoznost in toplotno prevodnost plinov. Teorijo o neurejenem gibanju delcev (za katere danes vemo, da so predvsem molekule plinov in tekočin) imenujemo kinetična teroijateorija (grško ''kinesis'' - gibanje).