Kinetična teorija plinov: razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
({{normativna kontrola}})
 
Začetnik kinetične teorije plinov je [[Švicarji|švicarski]] [[matematik]] in [[fizik]] [[Daniel Bernoulli|Daniel Bernoulli I.]] Teorijo so razvili naprej [[Angleži|angleški]] fizik [[John Herapath]] ([[1820]]), [[Škoti|škotski]] fizik [[John James Waterson]] ([[1843]]), angleški fizik [[James Prescott Joule]] in še posebej [[Nemci|nemški]] fizik in matematik [[Rudolf Julius Emmanuel Clausius]] ([[1850]]). Največji napredek na tem področju sta naredila škotski fizik in matematik [[James Clerk Maxwell]] ([[1866]]) in [[Avstrijci|avstrijski]] fizik in filozof [[Ludwig Edward Boltzmann]], ki sta neodvisno razvila svojo kinetično teorijo plinov. Leta [[1888]] je [[Rusi|ruski]] matematik, fizik, letalski in raketni konstruktor, [[inženir]] [[Konstantin Edvardovič Ciolkovski]] izdelal kinetično teorijo plinov, ne da bi vedel, da sta jo objavila že Maxwell in Boltzmann.
 
== Kinetična teorija plinov kot posredni dokaz korpuskularne zgradbe snovi ==
Leta 1801 je John Dalton opravil eksperimen, ki ga je prepričal, da so plini zgrajeni iz majhnih gibajočih se delcev. Dve posodi je med seboj povezal z navpično cevjo, od katerih je bila gornja napolnjena z vodikom, spodnja pa z ogljikovim dioksidom. Plina sta se po nekaj urah pomešala, čeprav ima odljikov dioksid pri istih pogojh kar 22 - krat večjo gostoto. Takšno spontano mešanje dečcev imenujemo difuzija, difuzijo pa je mogoče razložiti samo s predpostavko, da se osnovni gradniki (delci) neurejeno gibajo. Pri tem se zadevajo med seboj in v stene posode. S takšnim gibanjem lahko poleg difuzije, razložimo tudi viskoznost in toplotno prevodnost plinov. Teorijo o neurejenem gibanju delcev (za katere danes vemo da so predvsem molekule plinov in tekočin) imenujemo kinetična teroija (grško ''kinesis'' - gibanje).
 
== Glej tudi ==
110

urejanj