Zažig Antona Vovka: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 42:
Oblast je skušala v javnosti zažig prikazati kot neljub incident množice domoljubov, ki je v škofu videla predstavnika sodelavcev z okupatorjem, pod katerim je Slovenski narod toliko trpel. Kljub temu je iz poteka dogodkov in ohranjene arhivske dokumentacije Komunistične partije Slovenije jasno razvidno, da je zažig skrbno organiziralo vodstvo partije v sodelovanju z [[Uprava državne varnosti|Upravo državne varnosti]].<ref name="Nadškof Anton Vovk, Božji služabnik"/>
Konec januarja 1952 se je jugoslovanski zunanji minister [[Edvard Kardelj]] sestal z odpravnikom poslov beograjske [[Apostolski nuncij|nunciature]] [[Silvio Oddi|Silvijem Oddijem]], ki je protestiral zaradi nedavnega napada na škofa Vovka. Kardelj je Oddiju odvrnil, da je za preganjanja kriva Cerkev sama, ker se noče sprijazniti s [[Komunizem|komunistično revolucijo]] in zase še vedno zahteva privilegiran položaj v družbi. Napad na škofa Vovka v Novem mestu je bil po Kardeljevem mnenju le svarilo Cerkvi, naj se izogiba delovanju proti oblasti, ker ljudstvo tega naj ne bi trpelo. Decembra 1952 je jugoslovanska vlada prekinila diplomatske odnose z [[Vatikan|Vatikanom]] in Oddi je moral zapustiti Jugoslavijo. Kardelj je ob tem delal, da je socializem v Jugoslaviji dejstvo, ki se mu mora vrh [[Rimskokatoliška cerkev|Katoliške cerkve]] prilagoditi, tako kot se mu je prilagodila nižja [[duhovščina]], organizirana v duhovniška društva (v Sloveniji je bilo to [[Cirilmetodijsko društvo katoliških duhovnikov LRS]]).<ref>{{Navedi splet|url=https://zgodovinskicasopis.si/zc/article/download/1328/1644|title=»Vprašanje svobode vere▼
je vprašanje osvoboditve cerkve od Vatikana«. Odnosi med državo in katoliško cerkvijo v letih 1949-1953|date=1999|accessdate=29.11.2020|website=|publisher=Zgodovinski časopis|last=Režek|first=Mateja}}</ref>▼
O dogodku so poročali tudi svetovni mediji, kar je znatno zmanjševalo mednarodni ugled Jugoslavije in takratno oblast postavljalo v slabo luč. Poročilo britanske agencije Reuters so povzemale vse glavne radijske postaje. Tudi dopisniki ameriških časopisov so posredovali obširna poročila, ki so jih uporabljali vsi vodilni časopisi v svojih člankih. Oster komentar je objavil tudi londonski ''[[The Times]]''. Vatikanski ''[[L'Osservatore Romano]]'' je škofa omenil v vsaj šestih izdajah. Po nekaterih pričevanjih je zato [[Tito]] skušal omiliti sramoto tudi tako, da je telefoniral zdravnikom v Ljubljano, da morajo Vovka na vsak način rešiti. Prav tako naj bi se dnevno zanimal za njegovo zdravje.<ref>''Nadškof Vovk in njegov čas 1900-1963'', strani 277–280.</ref>
▲Konec januarja 1952 se je jugoslovanski zunanji minister [[Edvard Kardelj]] sestal z odpravnikom poslov beograjske [[Apostolski nuncij|nunciature]] [[Silvio Oddi|Silvijem Oddijem]], ki je protestiral zaradi nedavnega napada na škofa Vovka. Kardelj je Oddiju odvrnil, da je za preganjanja kriva Cerkev sama, ker se noče sprijazniti s [[Komunizem|komunistično revolucijo]] in zase še vedno zahteva privilegiran položaj v družbi. Napad na škofa Vovka v Novem mestu je bil po Kardeljevem mnenju le svarilo Cerkvi, naj se izogiba delovanju proti oblasti, ker ljudstvo tega naj ne bi trpelo. Decembra 1952 je jugoslovanska vlada prekinila diplomatske odnose z [[Vatikan|Vatikanom]] (ki jih je obnovila šele leta 1970) in Oddi je moral zapustiti Jugoslavijo. Kardelj je ob tem delal, da je socializem v Jugoslaviji dejstvo, ki se mu mora vrh [[Rimskokatoliška cerkev|Katoliške cerkve]] prilagoditi, tako kot se mu je prilagodila nižja [[duhovščina]], organizirana v duhovniška društva (v Sloveniji je bilo to [[Cirilmetodijsko društvo katoliških duhovnikov LRS]]).<ref>{{Navedi splet|url=https://zgodovinskicasopis.si/zc/article/download/1328/1644|title=»Vprašanje svobode vere
▲je vprašanje osvoboditve cerkve od Vatikana«. Odnosi med državo in katoliško cerkvijo v letih 1949-1953|date=1999|accessdate=29.11.2020|website=|publisher=Zgodovinski časopis|last=Režek|first=Mateja}}</ref>
Krajevna oblast je v Novem mestu za leto 1952 prepovedala [[Birma|birmovanje]] in sploh prihod birmovalca škofa Vovka v [[Dekanija Novo mesto|novomeško dekanijo]]. Otroci so se z [[Boter (razločitev)|botri]] morali odpraviti v Ljubljano, kjer jih je škof Vovk birmal v zasebni kapeli [[Škofijski dvorec, Ljubljana|škofijskega dvorca]].
| |||