Notranja makedonska revolucionarna organizacija: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 22:
Ustanovljena leta 1893 v [[Solun]]<ref>Mark Biondich (2011). ''The Balkans: Revolution, War, and Political Violence Since 1878''. Oxford University Press. pp. 67–69. ISBN <bdi>978-0-19-929905-8</bdi>.</ref>, sprva je bila cilj pridobiti avtonomijo za [[Makedonija (regija)|Makedonijo]] in [[Adrianopel|Adrianople]] regije v Otomanskem cesarstvu, vendar je kasneje postala agent, ki služi [[Bolgarija|Bolgarskim]] interesom v [[Balkan|balkanski]] politiki<ref>Combs, Cindy C.; Slann, Martin W. (2009). ''Encyclopedia of Terrorism, Revised Edition''. Infobase Publishing. p. 135. ISBN <bdi>978-1-4381-1019-6</bdi>.</ref>. Skupina VMRO je bila po vzoru Notranje revolucionarne organizacije Vasila Levskega in sprejela svoj moto »Svoboda ali smrt« (Свобода или ярть)<ref>Duncan M. Perry, The Politics of Terror: The Macedonian Liberation Movements, 1893–1903, Duke University Press, 1988, <nowiki>ISBN 0822308134</nowiki>, pp. 39–40.</ref>. Od leta 1896 se je borila proti Otomanom z gverilsko taktiko, pri tem pa so bili uspešni, celo vzpostavili državo znotraj države v nekaterih regijah, vključno z njihovimi davčnimi pobatorji.Ta prizadevanja so se leta 1903 stopnjela v [[Ilindenska vstaja|Ilindensko-preobražensko vstajo]]. V bojih je sodelovalo okoli 15.000 nepravilnosti VMRO in 40.000 osmanskih vojakov. Potem ko je upor spodletel in so Otomani uničili približno 100 vasi, se je VMRO zatekala k bolj sistematičnim oblikam terorizma, usmerjenim v civiliste<ref>Mark Biondich (2011). ''The Balkans: Revolution, War, and Political Violence Since 1878''. Oxford University Press. pp. 67–69. ISBN <bdi>978-0-19-929905-8</bdi>.</ref>. Med balkanskimi vojnami in prvo svetovno vojno je organizacija podpirala bolgarsko vojsko in se pridružila bolgarski vojni oblasti, ko so začasno prevzele nadzor nad deli [[Trakija]] in [[Makedonija (regija)|Makedonije]].V tem obdobju je bila avtonomija kot politična taktika opuščena in podprta so bila aneksacionalistična stališča, katerih cilj je bil na koncu vključitev zasedenih območij v [[Bolgarija|Bolgarijo]].<ref>Frusetta, James Walter (2006). ''Bulgaria's Macedonia: Nation-building and state-building, centralization and autonomy in Pirin Macedonia, 1903–1952''. pp. 137–140. ISBN <bdi>0-542-96184-9</bdi>. Retrieved 14 November 2011.</ref>
Po prvi svetovni vojni se je združeno makedonsko-traško revolucionarno gibanje ločilo na dve samostojni organizaciji, VMRO in VTRO.<ref>Bechev, Dimitar (2009). ''Historical dictionary of the Republic of Macedonia''. Scarecrow Press. p. 100. ISBN <bdi>978-0-8108-5565-6</bdi>. Retrieved 14 November 2011.</ref> Po tem trenutku si je VMRO prislužil ugled kot ultimativna teroristična mreža, ki si je prizadevala za spremembo državnih meja v makedonskih regijah [[Grčija|Grčije]] in [[Srbija|Srbije]] (kasneje [[Jugoslavija|Jugoslavije]]).<ref>{{Navedi splet|url=https://web.archive.org/web/20070904161557/http://www.watsoninstitute.org/project_detail.cfm?id=74|title="Terrorist Transformations: IMRO and the Politics of Violence. Keith Brown. Brown University, The Watson Institute for International Studies".|date=|accessdate=|website=|publisher=|last=|first=}}</ref> Izpodbijali so pregrado Makedonije in sprožili racije iz njihovega trdnjava Petrich na grško in jugoslovansko ozemlje. Njihovo operativno bazo v Bolgariji je ogrozila Niška pogodba, VMRO pa se je odzval z atentatom na bolgarskega premiera Aleksandar Stamboliyskega leta 1923, s sodelovanjem drugih bolgarskih elementov, ki so mu nasprotovali.<ref>Mark Biondich (2011). ''The Balkans: Revolution, War, and Political Violence Since 1878''. Oxford University Press. pp. 112–114. ISBN <bdi>978-0-19-929905-8</bdi>.</ref> Leta 1925 je grška vojska začela čezmejno operacijo za zmanjšanje baznega območja VMRO, vendar jo je na koncu ustavila Liga narodov, napadi VMRO pa so se ponovno začeli.<ref>Mark Biondich (2011). ''The Balkans: Revolution, War, and Political Violence Since 1878''. Oxford University Press. p. 117. ISBN <bdi>978-0-19-929905-8</bdi>.</ref> V medvarnem obdobju je IMRO sodeloval tudi s hrvaškimi ustašami, njihova ultimativna žrtev pa je bil Aleksander I. jugoslovanski, leta 1934 umorjen v [[Francija|Franciji]].<ref>Robert Bideleux; Ian Jeffries (2007). The Balkans: a post-communist history. Taylor & Francis. p. 190. <nowiki>ISBN 978-0-415-22962-3</nowiki>.</ref><ref>Frederick B. Chary (2011). The History of Bulgaria. ABC-CLIO. p. 71. <nowiki>ISBN 978-0-313-38446-2</nowiki>.</ref> Po bolgarskem udaru leta 1934 je bilo njihovo trdnjavo Petrič podvrglo vojaškim udarom bolgarske vojske,<ref>Mark Biondich (2011). The Balkans: Revolution, War, and Political Violence Since 1878. Oxford University Press. pp. 112–114. <nowiki>ISBN 978-0-19-929905-8</nowiki>.</ref>
Organizacija je večkrat spremenila ime. Po padcu komunizma v regiji so številne stranke trdile, da sta ime in ime IMRO in svojstvo, da bi se legitimizirala.<ref>James Frusetta (2004). "Common Heroes, Divided Claims: IMRO Between Macedonia and Bulgaria". In John R. Lampe, Mark Mazower (ed.). Ideologies and national identities: the case of twentieth-century Southeastern Europe. Central European University Press. pp. 110–130. <nowiki>ISBN 978-963-9241-82-4</nowiki>.</ref> Med njimi je bila v Bolgariji v devetdesetih letih ustanovljena desničarska stranka s predpono "VMRO", v Republiki Makedoniji pa desna stranka z imenom "VMRO-DPMNE".
| |||