Notranja makedonska revolucionarna organizacija: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 21:
Ustanovljena leta 1893 v Salonici<ref>Mark Biondich (2011). ''The Balkans: Revolution, War, and Political Violence Since 1878''. Oxford University Press. pp. 67–69. ISBN <bdi>978-0-19-929905-8</bdi>.</ref>, sprva je bila cilj pridobiti avtonomijo za Makedonijo in Adrianople regije v Otomanskem cesarstvu, vendar je kasneje postala agent, ki služi bolgarskim interesom v balkanski politiki<ref>Combs, Cindy C.; Slann, Martin W. (2009). ''Encyclopedia of Terrorism, Revised Edition''. Infobase Publishing. p. 135. ISBN <bdi>978-1-4381-1019-6</bdi>.</ref>.ImRO skupina je bila po vzoru Notranje revolucionarne organizacije Vasila Levskega in sprejela svoj moto »Svoboda ali smrt« (Свобода или ярть)<ref>Duncan M. Perry, The Politics of Terror: The Macedonian Liberation Movements, 1893–1903, Duke University Press, 1988, <nowiki>ISBN 0822308134</nowiki>, pp. 39–40.</ref>. Od leta 1896 se je borila proti Otomanom z gverilsko taktiko, pri tem pa so bili uspešni, celo vzpostavili državo znotraj države v nekaterih regijah, vključno z njihovimi davčnimi pobatorji.Ta prizadevanja so se leta 1903 stopnjela v Ilindensko-preobražensko vstajo.V bojih je sodelovalo okoli 15.000 nepravilnosti IMRO in 40.000 osmanskih vojakov. Potem ko je upor spodletel in so Otomani uničili približno 100 vasi, se je IMRO zatekal k bolj sistematičnim oblikam terorizma, usmerjenim v civiliste<ref>Mark Biondich (2011). ''The Balkans: Revolution, War, and Political Violence Since 1878''. Oxford University Press. pp. 67–69. ISBN <bdi>978-0-19-929905-8</bdi>.</ref>. Med balkanskimi vojnami in prvo svetovno vojno je organizacija podpirala bolgarsko vojsko in se pridružila bolgarski vojni oblasti, ko so začasno prevzele nadzor nad deli Thrace in Makedonije.V tem obdobju je bila avtonomija kot politična taktika opuščena in podprta so bila aneksacionalistična stališča, katerih cilj je bil na koncu vključitev zasedenih območij v Bolgarijo.<ref>Frusetta, James Walter (2006). ''Bulgaria's Macedonia: Nation-building and state-building, centralization and autonomy in Pirin Macedonia, 1903–1952''. pp. 137–140. ISBN <bdi>0-542-96184-9</bdi>. Retrieved 14 November 2011.</ref>
Po prvi svetovni vojni se je združeno makedonsko-traško revolucionarno gibanje ločilo na dve samostojni organizaciji, IMRO in ITRO.<ref>Bechev, Dimitar (2009). ''Historical dictionary of the Republic of Macedonia''. Scarecrow Press. p. 100. ISBN <bdi>978-0-8108-5565-6</bdi>. Retrieved 14 November 2011.</ref> Po tem trenutku si je IMRO prislužil ugled kot ultimativna teroristična mreža, ki si je prizadevala za spremembo državnih meja v makedonskih regijah Grčije in Srbije (kasneje Jugoslavije).<ref>{{Navedi splet|url=https://web.archive.org/web/20070904161557/http://www.watsoninstitute.org/project_detail.cfm?id=74|title="Terrorist Transformations: IMRO and the Politics of Violence. Keith Brown. Brown University, The Watson Institute for International Studies".|date=|accessdate=|website=|publisher=|last=|first=}}</ref> Izpodbijali so pregrado Makedonije in sprožili racije iz njihovega trdnjava Petrich na grško in jugoslovansko ozemlje.Njihovo operativno bazo v Bolgariji je ogrozila Niška pogodba, IMRO pa se je odzval z atentatom na bolgarskega premiera Aleksandar Stamboliyskega leta 1923, s sodelovanjem drugih bolgarskih elementov, ki so mu nasprotovali.<ref>Mark Biondich (2011). ''The Balkans: Revolution, War, and Political Violence Since 1878''. Oxford University Press. pp. 112–114. ISBN <bdi>978-0-19-929905-8</bdi>.</ref> Leta 1925 je grška vojska začela čezmejno operacijo za zmanjšanje baznega območja IMRO, vendar jo je na koncu ustavila Liga narodov, napadi IMRO pa so se ponovno začeli.<ref>Mark Biondich (2011). ''The Balkans: Revolution, War, and Political Violence Since 1878''. Oxford University Press. p. 117. ISBN <bdi>978-0-19-929905-8</bdi>.</ref>
== Sklici ==
| |||