Vang Jangming: Razlika med redakcijama

'''WangVang YangmingJangming''' ([[Kitajščina|kitajsko]]: 王陽明; [[pinjin]]: Wang Yangming; rojen '''WangVang ShourenŠouren''', 王守仁; vljudnostni naziv '''Bo-an''', 伯安), [[Kitajci|kitajski]] [[konfucijanstvo|konfucijanski]] [[filozof]], [[pedagog]], [[uradnik]] in [[vojskovodja]], * [[31. oktober]] [[1472]], Yuyao[[Jujao]], Zhejiang[[Džedžjang]], [[Kitajska]], † [[9. januar]] [[1529]], Nan'an[[Nanan]], Jiangxi[[Džjangši]], [[Kitajska]].

Poleg [[ZhuDžu XiŠi|Džu Šija]]ja velja za drugega najpomembnejšega predstavnika [[novokonfucijanstvo|novokonfucijanstva]]. Deloval je v obdobju dinastije [[Dinastija Ming|Ming]].

WangVang YangmingJangming se je rodil 31. oktobra 1472 v mestu YuyaoJujao, v provinci [[Zhejiang|Džedžjang]], Kitajska, kot '''WangVang ShourenŠouren''', v izobraženi družini s tradicijo uradniškega služenja. Njegov oče, WangVang Hua, je bil visok državni uradnik, ki je deloval kot eden od kitajskih ministrov, zadolženih za imenovanje uradnikov, a je bil kasneje odstavljen s tega položaja zaradi razžalitve enega najvplivnejših evnuhov, LjuLdžu JinaDžina. Kot je bilo za visoke sloje običajno je bil Vang Jangming v mladih letih deležen konvencionalne konfucijske in novokonfucijske izobrazbe, ki je temeljila na [[kitajski klasiki|Štirih knjigah konfucianizma]] in petih klasikih. Mladi Vang se je te klasike praktično naučil na pamet. Študiranje teh besedil je bilo smatrano kot moralno vzgojno, poleg tega pa so se jih učili tudi z namenom opravljanja uradniških izpitov, ki so bili glavna pot do visokega uradniškega položaja. Seznanil pa se je tudi z [[daoizem|daoizmom]]. Po pogovoru z daoističnim menihom, pri petnajstih letih, je Vanga začela močno fascinirati daoistična filozofija, njihov način življenja in iskanje nesmrtnosti. Poleg tega pa je ga je močno privlačil in zaznamoval tudi [[budizem]], pod vplivom katerega je bil tudi vzgajan.

Medtem ko je proučeval budizem in daoizem, je pokazal interes tudi za vojaško službo. Napredoval je na višje položaje uradniške službe in leta 1499 mu je, po dveh neuspelih poizkusih v letih 1493 in 1495, uspelo opraviti uradniški izpit najvišje ravni. Po tem se je WangVang začel hitro vzpenjati v politični družbi in zasedati vrsto najvišjih državniških položajev. Največji sloves pa si je začel pridobivati kot izjemno uspešni vojskovodja. Svojih vojaških zaslug si ni priboril v boju z zunanjimi sovražniki, temveč kot zatiralec notranjih uporov ljudstva proti sistemu. Slovel je kot zelo strikten vojskovodja. Njegov položaj v vojski je njegovi družini prinesel čast in finančne privilegije.

Svoj filozofski nauk je moral ves čas braniti pred očitki, da gre za širjenje krivoverstva. Leta 1506 pa se je sprl z vplivnim evnuhom [[Liu JinDžin|Liu JinomDžinom]], ki si je v tistem času izboril visok položaj na državnem sodišču in zaprl več uradnikov. WangVang YangmingJangming je v znak protesta napisal memorial cesarju, za kar ga je dal Liu JinDžin javno pretepsti, potem pa izgnati in postaviti na nepomemben položaj v slabše razvit del države, ki je danes del province GuizhouGuidzhou. Leta 1510 je potekel rok njegovega služenja v GuizhouGuidzhou, istega leta pa je bil na njegovo srečo usmrčen tudi evnuh, ki ga je izgnal. To je WanguVangu omogočilo, da se je ponovno hitro povzpel, sedaj na še višje politične in vojaške položaje. Leta 1516 je postal upravnik province [[JiangxiDžjangši]], ki je bila takrat desetletja pod vodstvom upornikov. WangVang je njihove upore zatrl, njih pa eliminiral v štirih vojaških pohodih med 1517-1518. Temu je sledila obnova province. Zaslužen je tudi za reforme davkov in ustanovitve šol v JiangxijuDžjangšiju ter kot pobudnik dogovora za družbeno moralo in solidarnost.

=== Upor ZhuDžu ChenhaoaČenhaoa, princa Ninga ===

Med zatiranjem upora v provinci [[FujianFudžjan]], leta 1519, je WangVang izvedel, da se je ZhuDžu ChenhaoČenhao, princ Ninga, uprl cesarju in se polastil prestola. WangVang se je zato moral obrniti in potovati nazaj proti mestu NanjangNandžang, ki ga je princ zasedel, z namenom da ga obkoli in zavzame nazaj. Po štirih dneh je bila prinčeva vojska premagana, ZhuDžu ChenhaoČenhao pa se je predal in bil obsojen na smrt, vendar je leta 1521 napravil samomor. Ker je bil WangVang med obleganjem v stiku s princem prek enega od svojih učencev, z namenom pogajanja, so ga nevoščljivi uradniki obtožili načrtovanja upora, njegovega učenca pa zaprli. Vendar je ta kriza hitro minila. Leta 1521 ga je novi cesar imenoval za vojnega ministra in mu podelil naslov grofa XinjianaŠindžjana.

Leta 1527 je bil poklican kot general, da zaduši upor v provinci [[GuangxiGuangši]]. To mu je uspelo v šestih mesecih, vendar se je po tem njegov kašelj, ki ga je pestil že več let, močno poslabšal. WangVang YangmingJangming je umrl 9. januarja 1529 v mestu Nan'anNanan, v provinci [[JiangxiDžjangšij]], Kitajska, po letih postopnega slabšanja zdravja. Zadnje zapisane besede, ki jih je izrekel na smrtni postelji so bile: "Ta um je sijajen in bister. Kaj več bi se dalo reči?"

WangVang YangmingJangming je bil najznamenitejši predstavnik in tudi utemeljitelj novokonfucijanske Šole zavesti. Svoje ime je prevzel po imenu votline, v kateri jo je ustanovil, v prevodu pa pomeni 'Sončna svetloba'. WangaVanga so zato klicali tudi 'Mojster sončne svetlobe'.

Kot novokonfucijanec se je veliko ukvarjal z interpretacijo [[Konfucionizem|konfucijanstva]], ki jo je študiral njegov slavni predhodnik [[SiDžu Ču|Zhu XiŠi]]. Vendar pa je bil razočaran nad njgovonjegovo interpretacijo konfucijeve in Mencijeve misli. ZhuDžu XiŠi je zavračal kot preveč idealističnega, predvsem njegov dualizem [[li (konfucijanstvo)|li]]-[[Či|qiči]]. Razočaran je bil tudi nad prijateljevo izkušnjo z razumevanjem ZhuDžu XijaŠija o tem, kaj je vsevednost (končna modrost). V svojih spisih je napisal, da sta se s prijateljem pogovarjala o ideji, da bi moral zato, da nekdo postane vseveden po XiuŠiju preučiti vse stvari na svetu. Problem, na katerega sta naletela, je bilo vprašanje, ali ima človek zadosti energije, da bi mu to lahko uspelo. Zato je WangVang ob priložnosti prijatelju QianuŠjanu pokazal bambus, ki je rastel pred paviljonom in mu naročil naj prouči vzorec bambusa in tako dokaže, ali je to mogoče. Po treh dneh neizčrpnega proučevanja je QianŠjan, kot je to opisal WangVang, izčrpal svoj um in energijo ter zbolel. Zato se je tudi sam lotil tega dela in sedmega dne tudi sam zbolel. Zapisal je, da sta s tem izkustvom uvidela, da se vsevednosti ne da doseči, ker človek za to nima dovolj energije.

WangovaVangova najbolj prepoznavna doktrina je enotnost znanja in izvajanja, enotnost teorije in prakse. WangVang pravi, da sta znanje in izvajanje eno. Ljudje, ki znajo in ne delujejo, ne obstajajo. Tisti pa, ki trdijo da 'vedo', ampak ne delujejo, enostavno ne vedo. Ena od njegovih glavnih trditev je, da je zgolj verbalna potrditev nezadostna za izraz dejanskega znanja. Primer, s katerim to potrdi, je bolečina. Pravi, da mora posameznik sam izkusiti bolečino, zato da ve, kaj to je.

Problem, na katerega je tu naletel, je prepoznavanje dobrega in zla. Torej po njegovi teoriji bi moral vsak posameznik izkusiti oboje, zato da bi ju razlikoval. Ta problem WangVang rešuje s trditvijo, da obstaja praznanje, ki ima edino zmožnost razlikovanja dobrega in zla in ima naravo instinkta. Naša zavest ni ne dobra ne zla, so pa takšne naše namere. Bistveno je raziskovanje, ki nam omogoča delati dobro in opuščati slabo.

*ChanČan, Wing–tsitVing–tsit (prevod). 1963. Instructions for Practical Living and Other Neo–Confucian Writings by Wang Yang–ming, New York: Columbia University Press (Prevod 傳習録 in 大學問, WangoviVangovi najpomembnejši deli)

*ChanČan, WingVing-tsit (prevod). 1963. A Source Book in Chinese Philosophy. Princeton. NJ: Princeton University Press.

*ChingČing, J. (prevod). 1973. The Philosophical Letters of Wang Yang–ming. Columbia, SC: University of South Carolina Press