Aleksander Ivanovič Gercen: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1:
{{Infopolje Oseba|name=Aleksander Ivanovič GercenHercen|birth_date=[[6. april]] [[1812]]|birth_place=[[Moskva]], [[Ruski imperij]]|death_date=[[21. januar]] [[1870]] (57 let)|death_place=[[Pariz]], [[Francija]]|image=Herzen_ge.png|caption=|citizenship={{ikonazastave|Rusija}}[[Ruski imperij]],
{{ikonazastave|Švica}}[[Švica]]|occupation=[[novinar]], [[pisatelj]], [[učitelj]], [[filozof]]|}}
 
'''Aleksander Ivanovič GercenHercen''' ([[Ruščina|rusko]] Алекса́ндр Ива́нович Ге́рцен), [[Ruski imperij|ruski]] revolucionarni [[Novinarstvo|novinar]], [[pisatelj]], [[učitelj]], [[Filozofija|filozof]], * [[6. april]] ([[25. marec]], [[Julijanski koledar|ruski koledar]]) [[1812]], [[Moskva]], [[Ruski imperij]], † [[21. januar]] ([[9. januar]]) [[1870]], [[Pariz]], [[Francija]].
 
Pripadal je skrajni levici politikov in kritikov monarhičnega sistema v Rusiji, zagovarjal je [[Socializem|socialistične]] preobrazbe, ki jih je predlagal doseči z revolucionarnimi vstajami.
Vrstica 11:
Rodil se je 25. marca (6. aprila) 1812 v Moskvi v družini plemiškega moskovskega zemljiškega gospoda I. A. Jakovleva in Nemke Louise Haag. Poroka staršev ni bila uradno registrirana, zato je nezakonski otrok veljal za gojenca njegovega očeta. To pojasnjuje tudi njegov izmišljeni priimek - iz nemške besede Herz (srce).
 
Leta 1829 se je GercenHercen vpisal na [[Univerza v Moskvi|Moskovsko univerzo]] na Fakulteto za fiziko in matematiko. Tu se je prvič srečal z [[Nikolaj Platonovič Ogarev|Ogarevim]] in [[Nikolaj Hristoforovič Ketcher|Ketcherjem]]. Mladi so preživeli veliko časa v razpravah o pomembnih družbenih vprašanjih. Kot rezultat tega so se odločili, da bodo ustvarili skupino, ki bi vključevala nekatre progresivno misleče študente. V tem obdobju je GercenHercen začel pisati svoje prve družbenopolitične članke. Avtor se je izkazal ne le kot nadarjen filozof, ampak tudi kot odličen pisatelj. Najprej je v novinarstvo uvedel pripovedovanje zgodb na živahen način. Po diplomi na univerzi je GercenHercen dobil službo v moskovski gradbeniški skupini [[Moskovski kremelj|Kremlja]]. Delo je pisatelju pustilo dovolj prostega časa za ustvarjalno delo. V tem obdobju se je Gercen odločil za ustanovitev lastne revije, vendar je julija 1834 zaradi žalitve kraljeve družine dobil prepoved pisanja revij. Preiskovalna komisija mu ni mogla dokazati neposredne krivde, vendar je vseeno ugotovila, da so njegove ideje nezakonite.
 
Leta 1835 so GercenaHercena poslali v izgnanstvo - najprej v [[Perm, Rusija|Perm]], nato v [[Vjatka|Vjatko]]. Leta 1837 je [[Vasilij Andrejevič Žukovski|V.A. Žukovski]] obiskal Vjatko in pri oblasteh dosegel, da se je GercenHercen lahko prestajal kazen v [[Vladimir, Rusija|Vladimirju]]. Iz Vladimirja je pisatelj na skrivaj od vseh odšel v Moskvo k svoji ljubici Nataliji Aleksandrovni Zaharini. Kmalu sta se poročila.
 
Julija 1839 so pisatelja izpustili iz aretacije. Gercen je dobil priložnost, da pride v Moskvo in Peterburg, kjer je kmalu spoznal [[Visarjon Grigorjevič Belinski|Belinskega]]. Po drugem pismu, v katerem je nasprotoval vladi, je bil Gercen poslan v Novgorod brez pravice vstopa v prestolnico. Šele julija 1842 je pisatelj dobil priložnost se vrniti v Moskvo. Nato je začel pisati vrsto člankov ''Diletantizem v znanosti''.
 
Leta 1847 je GercenHercen napisal roman ''Kdo je kriv?'', pa tudi romanadeli ''Zdravnik Krupov'' in ''Sraka roparka''. V svojih delih je kazal rusko suženjstvo. Vsa dela so kritiki zelo dobro ocenili.
 
Leta 1847 sta GercenHercen in njegova družina zapustila Rusijo in se odpravila na potovanje po Evropi, ki je trajalo več let. GercenHercen je svoje vtise odražal v svojih filozofskih pismih.
 
Obdobje 1850–1852 se je izkazalo za težko v pisateljevem življenju - Gercen se dolgo ni mogel sprijazniti s smrtjo svoje matere, žene in najmlajšega sina. Preselil se je v London. Skupaj z Ogarevim sta urejala in izdajala almanah ''Polarna zvezda'' in časopis ''Kolokol''. Pozneje so te publikacije imele velik vpliv na revolucionarno gibanje v Rusiji. V tem obdobju je napisal tudi knjigo ''Preteklost in misli''. V prvih petih poglavjih avtor opisuje svoje življenje od otroštva do obdobja 1850–1852. Šesto poglavje je v celoti namenjen Angliji. Sedmo in osmo poglavje pripovedujeta o avtorjevem življenju v 1860-ih.