Šmarna gora: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
→Zunanje povezave: - dodana povezava na portal Mountains Geek |
mBrez povzetka urejanja |
||
Vrstica 15:
Vrh Šmarne gore je bil poseljen že v prazgodovini. Najdba rimske zapestnice na vrhu Šmarne gore in arheološko najdišče rimskih grobov v Šmartnem pod Šmarno goro dopuščajo domnevo, da so bili na njej tudi [[Rimljani]], ki so jo imenovali ''Mons Cetius''. Verjetnost te podmene povečuje odkritje gradišč na hribu nad [[Medno|Mednim]] in na Rašici ter zaščiteno gradišče železne dobe nad [[Zavrh pod Šmarno Goro|Zavrhom]], ki je obstajalo nekaj stoletij pred našim štetjem.
Šmarna gora je dobila ime po Mariji, zavetnici [[Cerkev Rožnovenske Matere Božje, Ljubljana (Šmarna gora)|šmarnogorske (marijinogorske) cerkve]]. V arhivih je romarska cerkev prvič omenjena leta [[1324]]. Po pripovedovanju naj bi bila v [[srednji vek|srednjem veku]] na tem mestu zgrajena [[utrdba]] in pred letom [[1216]] tudi [[Devica Marija|Marijina]] [[kapela]]. Tedaj so vzpetino imenovali kar ''Holm''. Po zaslugi oglejskega patriarha Ottobona je cerkev postala znana daleč na okoli, saj so si lahko romarji v njej izprosili odpustke. Prvotna kapela je v dobrih sto letih postala premajhna in preskromna za obisk romarjev in za večje obrede. Leta 1432<ref name="Enciklopedija Slovenije XIII 1999">Enciklopedija Slovenije XIII, Ljubljana 1999, f 69 {{COBISS|ID=17411}}</ref> je bila zgrajena romarska [[cerkev (zgradba)|cerkev]] Matere v gotskem slogu; o njej je pisal tudi [[Janez Vajkard Valvasor]]. O gradnji cerkve v 15. stoletju govori [[France Prešeren|Prešeren]]ova pesem ''Od zidanja cerkve na Šmarni gori'', prvič objavljena [[1866]], ki se opira na ljudsko izročilo.
''Prevzeten oženjen graščak, naj bi se zabaval z dekleti iz okolice in eno dekle naj bi zanosilo. Ker bodočega očeta zatem ni bilo na obisk kar do sedmega meseca njene nosečnosti, se je dekle v skrbeh za njegovo zdravje odločilo, da ga poišče. Na poti na goro je v gošči zašlo, vendar je med tavanjem prišlo do koče, v kateri je bival samotar, puščavnik. Upalo je, da ji bo pokazal pot do gradu. Toda on je spoznal njeno tegobo in ker se je bližal večer in nevihta, jo je vabil naj to noč varno prenoči v njegovi koči. Dekle pa je vztrajalo, da bo nadaljevalo pot, zato ji je puščavnik razodel resnico, da je njen možak poročen grajski gospod. Dekle je ob tem spoznanju omedlelo, v tej tegobi rodilo dečka in umrlo. Puščavnik je zavrnil plačilo, in skrbel za dečka tako dolgo, da je postal duhovnik.''
Vrstica 27:
''Ena izmed legend, ki izhaja še iz časov turških vpadov govori, da naj bi se Turki odločili, da bodo zavzeli tabor s cerkvijo, ki je ščitil ljudi in njihovo imetje. Zadali so si, da cerkev osvojijo pred poldnem, sicer se bodo enostavno obrnil in vrnil v Turčijo. To naj bi slišala sv. Marija, ki se je prikazala ljudem v cerkvi in so ljudje v upanju, da se bo Turek držal zarečenega zvonili pol ure prej. Turki so se dejansko obrnili in odšli. V spomin zvon še danes bije pol ure pred poldnem.''
Gotsko predhodnico, ki je imela dve ladji in je bilo v njej kar devet oltarjev, so potem, ko ni bilo več turške nevarnosti, zamenjali s sedanjo, znamenito zaradi velikih baročnih kupol. Zidati so jo začeli po načrtih takrat najbolj cenjenega slovenskega stavbenika [[Gregor Maček|Gregorja Mačka]] leta [[1711]]. Pri gradnji niso pomagali le farani Vodic, kamor že od začetkov sodi Šmarna gora, ampak veliko okoličanov z ljubljanskega, kamniškega in sorškega polja. V letu dni so postavili
[[Cerkev Rožnovenske Matere Božje, Ljubljana (Šmarna gora)|cerkev]], vendar so jo urejali vse do leta [[1729]], ko jo je [[31. maj]]a posvetil takratni ljubljanski [[škof]] [[Feliks Schrattenbach]]. Poleg arhitekture, so posebnost šmarnogorske cerkve njene slikarije. Vse so delo baročnega slikarja [[Matevž Langus|Matevža Langusa]]. Tudi glavni oltar je Langus naslikal kar na steno, v vdolbini pa stoji milostni kip, ki je po baročnem običaju oblečen. Prav posebej privlačna in zanimiva je osrednja kupola, ki je Langus, kot je zapisal v pogodbi, ni poslikal zaradi zaslužka, ampak predvsem, da zadosti svoji srčni želji ''kar najlepše okrasiti priljubljeno romarsko cerkev''. Zanimiv je tudi napis, ki ga je naredil slikar v slovenskem jeziku: ''»S pomozhjo romarjov so g. Jernej Arko, fajmošter u Vodizah in g. Anton Jamnik, duhovnik tukej, vneti za čast Marije in lepoto te zerkve nevtrudno skrbeli, da sem malo kupolo in veliki oltar v leta 1842. velko kupolo pa v leta 1846 in 1847 smalal. Matevsh Langus iz Kamnjegorize na Gorenskim.«'' Naš pesnik [[France Prešeren]] je večkrat obiskal strica Jakoba, od [[1830]] do [[1837]] duhovnika na Šmarni gori, ki je na njej tudi pokopan.
| |||