Evherij Lyonski: Razlika med redakcijama

Po smrti žene Gale (rojene okoli 390) se je Evherij, kot je bila pogosta navada v 5. stol., za nekaj časa umaknil v [[samostan]] v Lerinsu, ki ga je ustanovil sv. [[Honorat]] na manjšem od dveh otokov [[Antibes]]a. Tja je odšel s sinovoma, VeranijemVeranom in Salonijem, da bi živel ločeno in preprosto življenje, posvečeno študiju in izobrazbi sinov. Kmalu zatem je odšel dalje, na sosednji otok Lerona (današnja Sv. Margareta), kjer se je posvečal študiju in samozatajevanju. O svojih načrtih, da bi se pridružil [[puščavnik]]om na Vzhodu, se je posvetoval z [[Janez Kasijan|Janezom Kasijanom]], slavnim puščavnikom, ki se je iz Vzhoda vrnil v [[Marseille]]. Kasijan mu je odgovoril v nekaterih izmed svojih ''Collationes'', opisujoč dnevno življenje egipčanskih [[puščavniki|puščavnikov]]. Okrog leta 428 je Evherij spisal svoj esej v obliki pisma ''De laude Eremi'' (Hvalnica puščave), ki ga je naslovil na škofa Hilarija Arleškega. Kljub posnemanju [[asket|asketskega življenja]] egipčanskih puščavnikov je Evherij ohranil stike z ljudmi, ki so sloveli po učenju in pobožnosti: Kasijanom, [[Hilarij Arleški|Hilarijem Arleškim]], Honoratom (pozneje je postal marsejski škof), Klavdijanom MamertijemMamertom, Sidonijem Apolinarijem in njegovim sorodnikom ValerijemValerijanom, ki mu je naslovil svojo ''Epistola paraenetica ad Valerianum cognatum, de contemptu mundi'' (Pismo sorodniku Valeriju, o zaničevanju sveta) kot izraz obupa nad sedanjostjo in prihodnostjo sveta, ki je v zadnjih zdihljajih. To misel je delil z veliko izobraženci [[pozna antika|pozne antike]] v upanju na svet, ki bo prišel. [[Erazem Rotterdamski]] je njegov latinski slog tako cenil, da je njegove spise uredil in jih objavil v Baslu leta 1520.

Evherijev ''Liber formularum spiritalis intelligantiae'', naslovljen na sina VeranijaVerana, je obramba upravičenosti [[alegorija|alegoričnega branja]] Svetega pisma s primeri metafor iz psalmov in fraz, kot je ''Gospodova roka''. Termin ''anagoge'' je tako biblično uporaben za prihod ''nebeškega Jeruzalema''; predstavljeni pa so še drugi primeri, ki so postali vzorčni v klasični srednjeveški hermenevtiki.

Evherijeva slava je bila v JV [[Galija|Galiji]] kmalu tako razširjena, da je bil izbran za lyonskega škofa okrog leta 434 - gotovo je vsaj, da je prisostvoval na prvem [[koncil v Orangu|koncilu v Orangu]] (441) kot lyonski [[metropolit]] v častni vlogi, ki jo je ohranil do smrti. Na škofijskem sedežu ga je nasledil sin VeranijVeran, medtem ko je drugi sin SolonijSalonij postal škof v [[Ženeva|Ženevi]].