Urartščina: razlika med redakcijama

dodanih 22 zlogov ,  pred 8 meseci
slog
(slog)
(slog)
 
'''Urartščina''' ali '''vanščina''' je jezik, ki so ga govorili prebivalci staroveškega kraljestva [[Urartu]] v okolici jezera [[Van]], s prestolnico blizu sodobnega mesta Van v Armenskem višavju v [[Turčija|turški]] vzhodni [[Anatolija|Anatoliji]].<ref> Jørgen Laessøe: ''People of Ancient Assyria: Their Inscriptions and Correspondence'', str. 89.</ref> Jezik se je verjetno govoril predvsem v okolici jezera Van in gornjem toku reke Zab.<ref>Wilhelm, Gernot (2008): ''Urartian''. V Woodard, Roger D. (ur.): ''The Ancient Languages of Asia Minor'', str. 105. </ref>
 
JezikPrvič je prvič izpričan v 9. stoletju pr. n. št., po propadu Urartuja leta 585 pr. n. št. pa se ni več pisal in je do konca 7. ali začetka 6. stoletja pr. n. št. izumrl.<ref>Wilhelm, Gernot (2008): ''Hurrian''. V Woodard, Roger D. (ur.): ''The Ancient Languages of Asia Minor'', str. 106.</ref> Urartščino je verjetno nadomestila zgodnja oblika [[Armenščina|armenščine]],<ref>Clackson, James P.T. (2008): ''Classical Armenian''. V R.D. Woodard (ur.): ''The languages of Asia Minor'', str. 125.</ref> morda v obdobju [[Perzija|perzijskih]] [[Ahemenidi|Ahemenidov]],<ref>Jona Lendering: [http://www.livius.org/articles/place/armenia/? ''Urartu''].</ref> čeprav se zapisi v armenščini prvič pojavijo šele v 5. stoletju pr. n. št.<ref>Clackson, James P.T. (2008): ''Classical Armenian''. V R.D. Woodard (ur.): ''The languages of Asia Minor'', str. 125.</ref>
 
==Klasifikacija==
Urartščina je ergativen [[Aglutinacijski jezik|aglutinacijski jezik]], ki ne spada niti med [[Semitski jeziki|semitske]] niti med [[Indoevropski jeziki|indoevropske jezike]], temveč v posebno huro-urartsko družino jezikov, katere edini drugi znani članpredstavnik je [[huritščina]].<ref> Eric M. Meyers: ''The Oxford Encyclopedia of Archaeology in the Near East'', American Schools of Oriental Research, str. 292.</ref> Jezik se je ohranil na številnih napisih z območja kraljestva [[Urartu]], napisanih v asirskem [[klinopis]]u. Nekateri zgodovinarji trdijo, da je obstajal tudi urartski klinopis,<ref>Jeffrey J. Klein: ''Urartian Hieroglyphic Inscriptions from Altintepe'', Anatolian Studies '''24''' (1974): 77-94.</ref> za katerega pa ni dokazov.
 
Urartščina je tesno povezanasorodna s huritščino, ki je nekoliko bolje dokumentirana inter zgodnejša in potrjena v obdobju od približno 2000 pr. n. št. do 1200 pr. n. št. JezikaObdobji razcveta obeh jezikov se nista prekrivalaprekrivali. Huritščina se je pisala približno do leta 1350 pr. n. št. Oba jezika sta se morala razvijati neodvisno od približno od leta 2000 pr. n. št. naprejdalje morala razvijati neodvisno drug od drugega.<ref>Wilhelm 1982, str. 5.</ref><ref>Wilhelm, Gernot (2008): ''Hurrian''. V Woodard, Roger D. (ur.): ''The Ancient Languages of Asia Minor'', str. 105.</ref> Čeprav urartščina ni neposredno nadaljevanje katerega od huritskih narečij,<ref>''Academic American Encyclopedia'', str. 198.</ref> je mnogo njenih značilnosti mogoče najbolje razložiti kot inovativen razvoj huritščine, znane iz prejšnjega tisočletja. Podobnost velja predvsem za tako imenovano staro huritsko narečje, znano predvsem iz huritsko-hetitskih dvojezičnih besedil.
 
Igor Diakonoff in drugi so odkrili povezave med huro-urartskimi jeziki in severovzhodnimi kavkaškimi jeziki.<ref>Diakonoff, I. M.: ''The Pre-History of the Armenian People'', Delmar, New York, 1984.</ref> Več kasnejših študij je pokazalo, da so povezave dokaj mogočeverjetne.<ref> Vyacheslav V. Ivanov: ''Comparative Notes on Hurro-Urartian, Northern Caucasian and Indo-European''. UCLA Indo-European Studies '''1''' (1999): 147-264.</ref><ref>Sergei A. Starostin, Igor M. Diakonoff: ''Hurro-Urartian as an Eastern Caucasian Language'', München, R. Kitzinger, 1986.</ref><ref>Greppin, John A.C.: ''The Urartian Substratum in Armenian'', Bulletin of the Georgian National Academy of Sciences '''2''' (2008):134-137.</ref>
 
==Korpus==
[[Slika:Urartian language stone, Erebuni museum 3.jpg|thumb|300px|Napis v urartskem klinopisu iz muzeja Eburni v Erevanu, ki se bere: ''»Za boga [[Haldi]]ja, gospodgospoda, je [[Argišti I.]], sin [[Menua|Menue Urartskega]], zgradil ta tempelj in to mogočno trdnjavo. Za slavo dežel Biai (=Urartu) in strah Luluijev (=sovražnikov) jo je imenoval Irbuni (Erebuni). Za veličino boga Haldija, Argišti, sin Menue, mogočen kralj, kralj države Biai, vladar mesta Tušpa«.'']]
 
Najstarejše znano besedilo je iz obdobja kralja [[Sarduri I.|Sardurija I.]] iz poznega 9. stoletja pr. n. št.<ref> Boris Borisovič Pjotrovski: ''Urartu'', str. 65.</ref> Najmlajša besedila so iz obdobja tik pred padcem kraljestva kakšnih 200 let kasneje.
==Pisava==
===Klinopis===
Urartski klinopis je standardiziran poenostavljen novoasirski klinopis. Od asirskega se razlikuje po tem, da vsak znak izraža samo en glas. Z znakom ''gi𒄀'' se je izražal hiat, na primer ''u-gi-iš-ti'' za ''Uīšdi''. Na skalnih napisih se je uporabljala različica pisave z neprekrivajočimi se pismenkami.
 
===Hieroglifi===
Urartščina se je redkokdajredkeje pisala tudi v anatolskih hieroglifih, ki so se sicer uporabljali za pisanje [[Luvijščina|luvijščine]]. Tovrstni napisi so omejeni samo na [[Altıntepe]] v vzhodni [[Anatolija|Anatoliji]].
 
DomnevaDomnevno se,naj da je imelbi Urartu razenpoleg luvijske imel tudi svojo hieroglifsko pisavo, vendar je korpus napisov preskromen, da bi se taza trditevpotrditev lahkote potrdiladomneve. Zato tudi še vedno ni jasno, ali so odkriti simboli samo simboli ali del koherentnega sistema pisave.<ref>Paul Zimansky: ''Urartian Material Culture As State Assemblage: An Anomaly in the Archaeology of Empire''. Bulletin of the American Schools of Oriental Research, No. 299/300, The Archaeology of Empire in Ancient Anatolia (Aug.-Nov., 1995), str. 103-115.</ref> Hieroglifa sta zagotovo samo dva znaka, odkrita na posodah, in pomenita neki merski enoti: [[Slika:Hieroglyph Urartian aqarqi.jpg|100x33px]], ki pomemi ''aqarqi'' in [[Slika:Hieroglyph Urartian tyerusi.jpg|100x33px]], ki pomeni ''ṭerusi''. Njun pomen je znan zato, ker so nekatere posode označene v klinopisu in s tema simboloma.<ref>Mirjo Salvini: ''Geschichte und Kultur der Urartäer''. Wissenschaftliche Buchgesellschaft, Darmstadt 1995. ISBN 3-534-01870-2.</ref>
 
==Primer besedila==
''Ḫaldi=nə ušt=a=bə masi=nə šuri=ə, kar=u=nə Ḫuradinaku=nə, kar=u=nə Gidimaru=nə, kar=u=nə Šatiru=yə ebanə. Ḫaldi=nə kurunə, Ḫaldi-ni-yə šuri kurunə.''
 
Haldi je korakal naprej s svojim orožjem (?), osvojil Huradinaku, osvojil Gidimaru, osvojil deželo Šatiru. Haldi je močan, Haldijevo orožje (?) je močno.
 
==Sklici==
5.288

urejanj