Juda Iškarijot: razlika med redakcijama

odstranjenih 22 zlogov ,  pred 6 meseci
dp
(dp)
 
'''Juda Iškarijot''', arhaično slovensko tudi '''Judež''' (v stari obliki ''Judaž''<ref>[http://www.fran.si/iskanje?FilteredDictionaryIds=139&View=1&Query=juda%C5%BE fran.si]</ref>)>, je bil tisti od [[apostol]]ov, ki je [[Jezus Kristus|Jezusa]] izdal. * ?, † [[29]]-[[33]](?), [[Jeruzalem]].
 
Ime [[Juda]]Judež je bilo zelo pogosto, zato so se nosilci tega imena ločili med sabo po vzdevkih (glej tudi: [[apostol Juda Tadej]]). Juda Iškarijot se imenuje v [[hebrejščina|hebrejščini]] {{jezik-he2|יהודה איש־קריות‎}} [Yəhûḏāh ʾΚ-qəriyyôṯ, Juda iš-Karijot], v [[grščina|grščini]] pa {{jezik-el2|Ιούδας Ισκάριωθ}} ''Judas Iskarioth'' ali {{jezik-el2|Ιούδας Ισκαριώτης}} ''Judas Iskariotes''. Vzdevek Iškarijot bi lahko pomenil povezavo s krajem, namreč Juda iz [[Kerijot]]a, [[moab]]ske prestolnice, ki se omenja že v Stari zavezi ({{Bibl|Jer 48,24}}, {{Bibl|Am 2,2}}). Po tej razlagi je bil Juda edini izmed apostolov, ki je bil tujec, Moabec, medtem ko je preostalih enajst bilo Izraelcev. Druga možna razlaga povezuje vzdevek Iškarijot z latinsko besedo ''sicarius'' = vojščak z bodalom. Ta razlaga celo namiguje na možnost, da je Juda Iškarijot pravzaprav samo splošna označba »Jud z bodalom« ali bolj neposredno povedano: »Judovski ubijalec«.
{{jezik-el2|Ιούδας Ισκάριωθ}} [Judas Iskarioth] ali {{jezik-el2|Ιούδας Ισκαριώτης}} [Judas Iskariotes]. Vzdevek Iškarijot bi lahko pomenil povezavo s krajem, namreč Juda iz [[Kerijot]]a, [[moab]]ske prestolnice, ki se omenja že v Stari zavezi ({{Bibl|Jer 48,24}}, {{Bibl|Am 2,2}}). Po tej razlagi je bil Juda edini izmed apostolov, ki je bil tujec, Moabec, medtem ko je preostalih enajst bilo Izraelcev. Druga možna razlaga povezuje vzdevek Iškarijot z latinsko besedo ''sicarius'' = vojščak z bodalom. Ta razlaga celo namiguje na možnost, da je Juda Iškarijot pravzaprav samo splošna označba »Jud z bodalom«, ali bolj neposredno povedano: »Judovski ubijalec«.
 
== Izdajstvo Jezusa ==
Zgodba o Judovi izdaji je opisana v vseh štirih kanoničnih [[evangelij]]ih. Duhovniki so že dlje časa iskali priložnosti, da bi prijeli Jezusa, saj so sklenili, da ga usmrtijo. Tudi [[Lazar]]ja, ki ga je Jezus obudil, so hoteli ubiti, saj se je zaradi njega veliko Judov spreobrnilo k Jezusu. Za Jezusom so izdali celo tiralico ({{Bibl|Jn 11,57}}). Juda je torej šel k velikemu duhovniku [[Kajfa|Jožefu Kajfi]] in ta se ga je zelo razveselil. Za plačilo mu je dal 30 srebrnikov, to je [[denarij]]ev, ''ceno ocenjenega, ki so ga ocenili nekateri Izraelovi sinovi'' ({{Bibl|Mt 27,9}}, glej tudi {{Bibl|Zah 11,11-12}}). En srebrnik je bila navadna dnevna plača, torej jih je bilo 30 višina mesečne plače. To vrednost so določili glede na {{Bibl|2 Mz 21,32}}, kjer piše, da če vol pobije hlapca ali deklo, mora gospodar vola plačati gospodarju hlapca ali dekle 30 srebrnih [[Šekel|šeklov]]. S tem so pokazali, kako vestno se držijo Mojzesove Postave, pa tudi, da so Jezusa obravnavali kot hlapca, ki bo ubit. Za primerjavo velikosti plačila navedimo še dogodek, ki se je zgodil ''šest dni pred pasho''. Žena, ki ji je bilo ime Marija, je v [[Betanija|Betaniji]] mazilila Jezusa z dragocenim oljem, na kar je Juda komentiral: ''»Zakaj tega olja ne bi prodali za tristo denarijev in té dali ubogim?«'' Janez Evangelist Janez pristavi, da ''»tega pa ni rekel, ker bi skrbel za uboge, ampak ker je bil [[tat]]; imel je namreč denarnico in si je prilaščal, kar so dajali vanjo''« ({{Bibl|Jn 12,1-8}}). Tristo denarijev je torej desetmesečna plača oziroma, lahko bi rekli kar celoletna plača. Juda je bil torej pripravljen za olje, s katerim je bil Jezus maziljen, iztržiti desetkrat več kot za Jezusa samega. Še drugo primerjavo pa nam ponuja zgodba o pomnožitvi kruha pet tisočim možem. V njej Jezus Filipu zaupa svojo skrb zaradi lačne množice. Filip v stiski predlaga, da bi za dvesto denarijev kupili kruha, a to bi bilo dosti premalo za nahraniti takšno množico ({{Bibl|Jn 6}}). Dvesto denarijev je bil torej celotni takratni "'proračun"', s katerim so razpolagali Jezus in dvanajsteridvanajst apostoliapostolov. Naposled je Juda po prejemu tridesetih srebrnikov začel iskati priložnost, na kak način bi Jezusa izročil.
 
Po [[Zadnja večerja|zadnji večerji]] je Jezus odšel z enajsterimienajsterico molit na vrt [[Getsemani]] pod [[Oljska gora|Oljsko goro]]. Juda pa je medtem šel iskat vojake in hlapce velikega duhovnika in jih pripeljal k Jezusu. Juda je Jezusa poljubil, saj je bil dogovorjen, da bo tako pokazal, koga naj aretirajo. Judje se načeloma niso poljubljali pri pozdravu, razen, če se že dolgo niso videli. So pa učenci poljubljali svoje učitelje v znak spoštovanja. Poljubljali so jim roko ali nogo ali stopalo. Juda pa je v ta poljub položil strup izdajstva. Zato je poljub postal znan kot [[Judežev poljub]], kar je v številnih jezikih sinonim za zahrbtno izdajo. Jezus se aretaciji ni upiral in je tudi svoje učence pozval k mirnosti. Jezusa so potem odpeljali na zaslišanje h Kajfi, pozneje pa še k [[Herod Antipa|Herodu Antipi]] in k [[Poncij Pilat|Ponciju Pilatu]], ki je ukazal, da ga mučijo in jim ga dovolil usmrtiti s križanjem ({{Bibl|Mt 26-27}}, {{Bibl|Mr 14-15}}, {{Bibl|Lk 22-23}}, {{Bibl|Jn 18}}).
Zgodba o Judovi izdaji je opisana v vseh štirih kanoničnih [[evangelij]]ih. Duhovniki so že dlje časa iskali priložnosti, da bi prijeli Jezusa, saj so sklenili, da ga usmrtijo. Tudi [[Lazar]]ja, ki ga je Jezus obudil, so hoteli ubiti, saj se je zaradi njega veliko Judov spreobrnilo k Jezusu. Za Jezusom so izdali celo tiralico ({{Bibl|Jn 11,57}}). Juda je torej šel k velikemu duhovniku [[Kajfa|Jožefu Kajfi]] in ta se ga je zelo razveselil. Za plačilo mu je dal 30 srebrnikov, to je [[denarij]]ev, ''ceno ocenjenega, ki so ga ocenili nekateri Izraelovi sinovi'' ({{Bibl|Mt 27,9}}, glej tudi {{Bibl|Zah 11,11-12}}). En srebrnik je bila navadna dnevna plača, torej jih je bilo 30 višina mesečne plače. To vrednost so določili glede na {{Bibl|2 Mz 21,32}}, kjer piše, da če vol pobije hlapca ali deklo, mora gospodar vola plačati gospodarju hlapca ali dekle 30 srebrnih [[Šekel|šeklov]]. S tem so pokazali, kako vestno se držijo Mojzesove Postave, pa tudi, da so Jezusa obravnavali kot hlapca, ki bo ubit. Za primerjavo velikosti plačila navedimo še dogodek, ki se je zgodil ''šest dni pred pasho''. Žena, ki ji je bilo ime Marija, je v [[Betanija|Betaniji]] mazilila Jezusa z dragocenim oljem, na kar je Juda komentiral: ''»Zakaj tega olja ne bi prodali za tristo denarijev in té dali ubogim?«'' Evangelist Janez pristavi, da ''tega pa ni rekel, ker bi skrbel za uboge, ampak ker je bil [[tat]]; imel je namreč denarnico in si je prilaščal, kar so dajali vanjo'' ({{Bibl|Jn 12,1-8}}). Tristo denarijev je torej desetmesečna plača oziroma, lahko bi rekli kar celoletna plača. Juda je bil torej pripravljen za olje, s katerim je bil Jezus maziljen, iztržiti desetkrat več kot za Jezusa samega. Še drugo primerjavo pa nam ponuja zgodba o pomnožitvi kruha pet tisočim možem. V njej Jezus Filipu zaupa svojo skrb zaradi lačne množice. Filip v stiski predlaga, da bi za dvesto denarijev kupili kruha, a to bi bilo dosti premalo za nahraniti takšno množico ({{Bibl|Jn 6}}). Dvesto denarijev je bil torej celotni takratni "proračun", s katerim so razpolagali Jezus in dvanajsteri apostoli. Naposled je Juda po prejemu tridesetih srebrnikov začel iskati priložnost, na kak način bi Jezusa izročil.
 
Po [[Zadnja večerja|zadnji večerji]] je Jezus odšel z enajsterimi molit na vrt [[Getsemani]] pod [[Oljska gora|Oljsko goro]]. Juda pa je medtem šel iskat vojake in hlapce velikega duhovnika in jih pripeljal k Jezusu. Juda je Jezusa poljubil, saj je bil dogovorjen, da bo tako pokazal, koga naj aretirajo. Judje se načeloma niso poljubljali pri pozdravu, razen, če se že dolgo niso videli. So pa učenci poljubljali svoje učitelje v znak spoštovanja. Poljubljali so jim roko ali nogo ali stopalo. Juda pa je v ta poljub položil strup izdajstva. Zato je poljub postal znan kot [[Judežev poljub]], kar je v številnih jezikih sinonim za zahrbtno izdajo. Jezus se aretaciji ni upiral in je tudi svoje učence pozval k mirnosti. Jezusa so potem odpeljali na zaslišanje h Kajfi, pozneje pa še k [[Herod Antipa|Herodu Antipi]] in k [[Poncij Pilat|Ponciju Pilatu]], ki je ukazal, da ga mučijo in jim ga dovolil usmrtiti s križanjem ({{Bibl|Mt 26-27}}, {{Bibl|Mr 14-15}}, {{Bibl|Lk 22-23}}, {{Bibl|Jn 18}}).
 
== Judova smrt in vprašanje pogubljenja ==
[[Evangelij po Mateju]] ({{Bibl|Mt 27,3-10}}) poroča, da se je Juda po Jezusovi obsodbi pokesal in vrnil duhovnikom 30 srebrnikov, rekoč: ''»Grešil sem, ker sem izdal nedolžno kri.« Oni pa so rekli: »Kaj nam mar? Ti glej!«'' (v smislu »''Tvoja stvar, to se nas ne tiče''«)! Vrgel je srebrnike v tempelj, se umaknil in se šel obesit, pri čemer je ''»padel z glavo navzdol, tako da se je razpočil in se mu je izsulo vse drobovje«'' ({{Bibl|Apd 1,18-19}}). Po izročilu se je obesil na drevo vrste ''[[Cercis Siliquastrum]]'', ki se zdaj po njem imenuje Judeževo drevo. Tako je Juda umrl na [[veliki petek]], na isti dan torej, kot Jezus.
 
[[Evangelij po Mateju]] ({{Bibl|Mt 27,3-10}}) poroča, da se je Juda po Jezusovi obsodbi pokesal in vrnil duhovnikom 30 srebrnikov, rekoč: ''»Grešil sem, ker sem izdal nedolžno kri.« Oni pa so rekli: »Kaj nam mar? Ti glej!«'' (v smislu »''Tvoja stvar, to se nas ne tiče''«)! Vrgel je srebrnike v tempelj, se umaknil in se šel obesit, pri čemer je ''»padel z glavo navzdol, tako da se je razpočil in se mu je izsulo vse drobovje«'' ({{Bibl|Apd 1,18-19}}). Po izročilu se je obesil na drevo vrste ''[[Cercis Siliquastrum]]'', ki se zdaj po njem imenuje Judeževo drevo. Tako je Juda umrl na [[veliki petek]], na isti dan torej, kot Jezus.
 
[[Apostolski oče]] [[Papija iz Hierapolisa]], škof iz 2. stoletja, ki je osebno poznal apostola Janeza, piše o Judu takole:
 
== Nasledstvo na apostolskem mestu ==
 
Štirideset dni, od Jezusovega vstajenja do njegovega vnebohoda, so apostoli bili kot enajsterica. Po vnebohodu, ki se je zgodil na Oljski gori, so se vrnili v Jeruzalem, da izberejo naslednika Jude Iškarijota. Kandidat je moral biti živa priča Jezusovega delovanja, zato je moral biti vse od Jezusovega krsta učenec, ki je ''hodil za njim''. Apostoli so predlagali dva: [[Jožef Barsaba|Jožefa Barsabo]], z vzdevkom Just (Pravični), in [[Sveti Matija|Matijo]]. Nato so molili, naj Sveti duh izmere enega izmed njiju. Žreb je določil Matijo, ki ji tako postal ''dvanajsti apostol'' ({{Bibl|Apd 1, 12-26}}).
 
 
== Viri ==
 
{{Opombe}}
 
== Zunanje povezave ==
 
{{Zbirka|Category:Judas Iscariot}}
{{Wikinavedek}}
33.187

urejanj