Izredno stanje: Razlika med redakcijama

Čeprav je razglasitev izrednega stanja v demokraciji dokaj redka, ga [[Diktatura|diktatorski]] režimi pogosto razglasijo in podaljšajo za nedoločen čas ali daljše časovno obdobje, da lahko na tej podlagi kršijo človekove pravice svojih državljanov, ki jih običajno varuje [[Mednarodna konvencija o državljanskih in političnih pravicah]].<ref>See Judson, 2012, "[http://otago.ourarchive.ac.nz/handle/10523/2279 Where is R2P grounded in international law]".</ref> V nekaterih primerih razglasijo tudi [[vojno stanje]], ki da večja pooblastila za ukrepanje [[Vojska|vojski]]. V drugih primerih izrednega stanja ne razglasijo in vlada sprejema ukrepe ''de facto'' ali z zavezujočimi odloki. Nicole Questiaux (Francija) in Leandro Despouy (Argentina), dva zaporedna [[posebni poročevalec Združenih narodov|posebna poročevalca Združenih narodov]], sta mednarodni skupnosti priporočila, da sprejme naslednja »načela«, ki jih je treba upoštevati pri razglasitvi izrednega stanja ali ob izrednem stanju ''de facto'': zakonitost, razglasitev, obveščanje, časovna omejitev, izjemna grožnja, sorazmernost, nediskriminacija, združljivost, skladnost in komplementarnost različnih norm mednarodnega prava (prim. "Question of Human Rights and State of Emergency" [Vprašanje človekovih pravic in izredno stanje], E/CN.4/Sub.2/1997/19, II. poglavje).

 

 

Nekateri [[Politična filozofija|politični teoretiki]], na primer [[Carl Schmitt]], trdijo, da [[Socialna moč|moč]] odločanja o uvedbi izrednega stanja določa samo [[suverenost]]. V delu [[Giorgio Agamben|''State of Exception'' (2005)]] je [[Giorgio Agamben]] to stališče kritiziral z argumentom, da razglasitev izrednega stanja nekaterim ljudem odvzame njihove državljanske in politične pravice, namesto njega pa je ponudil razlago o ''homo sacer''.<ref>{{Harvardski navedek brez oklepajev|Agamben|2005}}</ref>

Razglasitev izrednega stanja je mogoče zlorabiti. Država lahko ta mehanizem zlorabi za zatrtje notranjih nasprotovanj, ne da bi ji bilo treba upoštevati [[človekove pravice]]. Primer je poskus državnega udara avgusta 1991 v [[Sovjetska zveza|Sovjetski zvezi]] (ZSSR), ko so se voditelji udara sklicevali na izredno stanje; neuspeh državnega udara je privedel do [[Razpad Sovjetske zveze|razpada Sovjetske zveze]].

 

 

== Glej tudi ==