Izredno stanje: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
TadejM (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
TadejM (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 10:
Čeprav je razglasitev izrednega stanja v demokraciji dokaj redka, ga [[Diktatura|diktatorski]] režimi pogosto razglasijo in podaljšajo za nedoločen čas ali daljše časovno obdobje, da lahko na tej podlagi kršijo človekove pravice svojih državljanov, ki jih običajno varuje [[Mednarodna konvencija o državljanskih in političnih pravicah]].<ref>See Judson, 2012, "[http://otago.ourarchive.ac.nz/handle/10523/2279 Where is R2P grounded in international law]".</ref> V nekaterih primerih razglasijo tudi [[vojno stanje]], ki da večja pooblastila za ukrepanje [[Vojska|vojski]]. V drugih primerih izrednega stanja ne razglasijo in vlada sprejema ukrepe ''de facto'' ali z zavezujočimi odloki. Nicole Questiaux (Francija) in Leandro Despouy (Argentina), dva zaporedna [[posebni poročevalec Združenih narodov|posebna poročevalca Združenih narodov]], sta mednarodni skupnosti priporočila, da sprejme naslednja »načela«, ki jih je treba upoštevati pri razglasitvi izrednega stanja ali ob izrednem stanju ''de facto'': zakonitost, razglasitev, obveščanje, časovna omejitev, izjemna grožnja, sorazmernost, nediskriminacija, združljivost, skladnost in komplementarnost različnih norm mednarodnega prava (prim. "Question of Human Rights and State of Emergency" [Vprašanje človekovih pravic in izredno stanje], E/CN.4/Sub.2/1997/19, II. poglavje).
 
Četrti člen [[Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah|Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah]] (ICCPR) državam ob izrednem stanju dovoljuje odstopanje pri nekaterih pravicah, ki jih zagotavlja ICCPR. Vsi ukrepi, ki odstopajo od obveznosti iz pakta, pa morajo ostati v obsegu, ki ga zahtevajo razmere, država pogodbenica pa jih mora napovedati [[Generalni sekretar Združenih narodov|generalnemu sekretarju Združenih narodov]]. [[Evropska konvencija o človekovih pravicah]] <ref>''[[European Convention on Human Rights]]'', Article člen&nbsp;15</ref> in [[Ameriška konvencija o človekovih pravicah]] <ref>''[[American Convention on Human Rights]]'', Article 27.&nbsp;člen</ref> imata podobne določbe o odstopanjih. Odstopanja od [[mednarodne konvencije o delu|mednarodnih konvencij o delu]] niso dovoljena.
 
Nekateri [[Politična filozofija|politični teoretiki]], na primer [[Carl Schmitt]], trdijo, da [[Socialna moč|moč]] odločanja o uvedbi izrednega stanja določa samo [[suverenost]]. V delu [[Giorgio Agamben|''State of Exception'' (2005)]] je [[Giorgio Agamben]] to stališče kritiziral z argumentom, da razglasitev izrednega stanja nekaterim ljudem odvzame njihove državljanske in politične pravice, namesto njega pa je ponudil razlago o ''homo sacer''.<ref>{{Harvardski navedek brez oklepajev|Agamben|2005}}</ref>
Vrstica 24:
Razglasitev izrednega stanja je mogoče zlorabiti. Država lahko ta mehanizem zlorabi za zatrtje notranjih nasprotovanj, ne da bi ji bilo treba upoštevati [[človekove pravice]]. Primer je poskus državnega udara avgusta 1991 v [[Sovjetska zveza|Sovjetski zvezi]] (ZSSR), ko so se voditelji udara sklicevali na izredno stanje; neuspeh državnega udara je privedel do [[Razpad Sovjetske zveze|razpada Sovjetske zveze]].
 
Odstopanja držav, ki so ratificirale zavezujoče mednarodne sporazume, kot so ICCPR, ameriška in evropska konvencija o človekovih pravicah ter mednarodne konvecije o delu, ali pristopile k njim, spremljajo neodvisni strokovni odbori, regionalna sodišča in druge države pogodbenice.<ref name="BBC">{{Navedi novice|url=https://www.bbc.co.uk/news/world-middle-east-12546346|title=Algeria's state of emergency to be lifted 'imminently'|publisher=BBC News|date=22. Februaryfebruarja 2011|accessdate=29. Marchmarca 2011}}</ref>
 
== Glej tudi ==