Benediktinski samostan Rožac: Razlika med redakcijama

v času svojega stolovanja, morda na mestu, kjer je svoje bivališče ustanovil puščavnik v začetku 9. stoletja. Avguštinski red je odpravil v korist benediktinskega, pri čemer so prvi menihi prispeli iz koroškega samostana [[Milštatski samostan|Milštat]] (1091).Kmalu zatem je oglejski patriarh [[Ulrik I. Eppenštajnski]] okoli leta 1100 samostan povzdignil v opatijo. Prvi benediktinski opat v Rožacu je prišel iz Milštata, blaženi Gerold, ki ga je imenoval patriarh Ulrik I., izbral pa patriarhov oče koroški vojvoda Markwart IV. EppensteinskiEppenštajnski, ki je samostano ob tem podaril tudi 140 hub ali kmetij. Benediktinci so prebivali v Rožacu več kot tristo let: to je bilo obdobje velike stabilnosti in obilja. Najverjetneje so bili Eppenštajnski, koroški vladarji in zavezniki cesarja ter njihovi nasledniki [[Spanheimi]] najbolj zaslužni pri ustvarjanju in utrjevanju opatije, ki se je močno povečala s posestmi in s slavo. Opatija je kmalu dosegla vodilno vlogo, obdarjena s številnimi posesti in obrambno okrepljena. Z izumrtjem Spanheimske družine so [[Goriški grofje]] prevzeli svojo vlogo in se predstavljali kot potomci ustanoviteljev samostana in se pozneje vsilili v zgodovino samostana. V 13. stoletju je opatija dosegla svoj največji sijaj, bila razglašena za neodvisno in pod neposredno zaščito Svetega sedeža z diplomo papeža Inocenta IV..