Osončje: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m vrnitev sprememb uporabnika 194.249.181.144 (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika 194.249.181.145
Oznaki: vrnitev vrnjeno
m ročni rvv
Oznaki: razveljavitev vrnjeno
Vrstica 49:
Naše Osončje leži v [[spiralna galaksija|spiralni galaksiji]], imenovani [[Rimska cesta (galaksija)|Rimska cesta]] oziroma kar Galaksija z veliko začetnico. [[Obhodni čas]] njegovega [[tir]]a je [[galaktično leto]].
 
Uporaba izraza »sončni sistem« za druge zvezdne oziroma planetne sestave je neprimerna, saj smo v vesolju le eno zvezdo poimenovali Sonce in SŠ Črnomelj.
 
== Odkrivanje in raziskovanje ==
Vrstica 106:
Zaradi svojih višjih vrelišč lahko v trdni obliki v vročem notranjem Osončju bliže Sonca obstajajo le kovine in silikati, in ti prej ali slej oblikujejo kamnite planete, Merkur, Venero, Zemljo in Mars. Ker so kovinski elementi sestavljali le majhen del sončeve meglice, zemeljski planeti niso mogli veliko zrasti. Veliki planeti (Jupiter, Saturn, Uran in neptun) so se oblikovali bolj daleč, onkraj meje zmrzovanja (''frost line'' - točka med Marsom in Jupitrom kjer je material dovolj hladen, da hlapljive ledene sestavine ostanejo trdne). Ledu, ki je oblikoval te planete, je bilo več kot kovin in silikatov, ki so oblikovali notranje planete - to je omogočilo dovolj veliko rast z atmosfero iz vodika in helija, dveh najlažjih in najbolj množično zastopanih elementov. Ostanki, ki nikoli niso postali planeti, so se zbrali v območjih, kot so [[asteroidni pas]], [[Kuiperjev pas]] in [[Oortov oblak]].
 
V 50 milijonih let sta tlak in gostota vodika v središču protozvezde dovolj narasla, da se je lahko začela [[jedrsko zlivanje|termonuklearna fuzija]].<ref name="Yi2001">{{cite journal | authors= Sukyoung Yi; Pierre Demarque; Yong-Cheol Kim; Young-Wook Lee; Chang H. Ree; Thibault Lejeune; Sydney Barnes | title=Toward Better Age Estimates for Stellar Populations: The <math>Y^{2}</math> Isochrones for Solar Mixture | journal=[[Astrophysical Journal Supplement]] | arxiv=astro-ph/0104292 | year=2001 | volume=136 | pages=417 | doi=10.1086/321795 | bibcode=2001ApJS..136..417Y}}</ref> Temperatura, hitrost reakcije, tlak in gostota so naraščali, dokler ni bilo doseženo [[hidrostatično ravnovesje]]; termični tlak je bil uravnovešen s silo gravitacije. V tej točki je Sonce postalo zvezda [[glavni niz|glavnega niza]].<ref>{{cite journal | author1=A. Chrysostomou|author2= P. W. Lucas | title=The Formation of Stars | journal=[[Contemporary Physics]] | year=2005 | volume=46 | issue=1 | page=29 | bibcode=2005ConPh..46...29C | doi=10.1080/0010751042000275277}}</ref> Sončev veter iz Sonca je ustvaril [[heliosfera|heliosfero]] in pometel ostanke plina in prahu iz protoplanetnega diska v medzvezdni prostor ter s tem končal proces oblikovanja planetov.
 
Osončje bo ostalo takšno, kot ga poznamo danes, dokler ne bo vodik v Soncu popolnoma spremenjen v helij, kar se bo zgodilo čez približno 5,4 milijarde let. To bo konec življenja Sonca kot zvezde glavnega niza. Takrat se bo sredica Sonca sesedla in izhodna energija bo veliko večja od današnje. Zunanje plasti Sonca se bodo razširile na približno 260-kratnik današnjega premera in Sonce bo postalo [[rdeča orjakinja]]. Zaradi izrednega povečanje površine, bo površina Sonca znatno hladnejša.<ref>{{cite journal|author1=K. P. Schröder|author2= Robert Cannon Smith|title=Distant future of the Sun and Earth revisited|journal=[[Monthly Notices of the Royal Astronomical Society]] |volume=386|issue=1 |pages=155–163 |year=2008 |doi=10.1111/j.1365-2966.2008.13022.x |bibcode=2008MNRAS.386..155S}}</ref> Širitev Sonca bo uparilo Merkur in Venero ter Zemljo naredilo neprimerni za bivanje, saj se bo [[naseljivo območje]] pomaknilo za tirnico Marsa. Nazadnje bo postalo jedro dovolj vroče za fuzijo helija. Tega bo hitro zmanjkalo, za fuzijo težjih elementov pa Sonce ne bo imelo dovolj mase in jedrska reakcija v jedru se bo praktično ustavila. Zunanje plasti bodo nato ušle v vesolje in Sonce bo postalo [[bela pritlikavka]]. To je stabilna, majhna zvezda brez jedrskega goriva, ki zaradi gravitacijskega stiskanja še vedno ustvarja bel sijaj in radiacijo. Imela bo pol manjšo maso kot izvorno Sonce in velikost Zemlje.<ref>{{cite web|author=Pogge, Richard W.|year=1997|url=http://www.astronomy.ohio-state.edu/~pogge/Lectures/vistas97.html|title=The Once & Future Sun|format=lecture notes|work=New Vistas in Astronomy|accessdate=2005-12-07|archiveurl = http://web.archive.org/web/20050527094435/http://www-astronomy.mps.ohio-state.edu/Vistas/ |archivedate = 27. maj 2005|url-status=dead}}</ref> Izvržene zunanje plasti bodo formirale [[planetarna meglica|planetarno meglico]] in nekaj materiala, ki je sestavljalo Sonce, bo obogatilo medzvezdno snov s težkimi elementi, kot je ogljik.