Josip Broz - Tito: Razlika med redakcijama

'''Josip Broz''' (popartizansko partianskoime '''Tito'''), [[Jugoslovani|jugoslovanski]] [[maršal]] in [[politik]] [[Hrvati|hrvaško]]-[[Slovenci|slovenskega]] rodu, * [[7. maj]] [[1892]], [[Kumrovec]], [[Avstro-Ogrska]] (danes [[Hrvaška]]), † [[4. maj]] [[1980]], [[Ljubljana]], [[Socialistična federativna republika Jugoslavija|Jugoslavija]] (danes [[Slovenija]]).

DružeJosip Broz se je rodil v številni družini Franja Broza, bogatega kmeta, in Marije (rojene Javoršek), ki je bila doma iz [[Podsreda|Podsrede]]. Bil je sedmi od petnajstih otrok. Osnovno šolo je končal v [[Kumrovec|Kumrovcu]], leta 1910 pa se je v [[Sisak|Sisku]] izučil za strojnega ključavničarja. V [[Zagreb]]u se je zaposlil kot sladoledarkovinarski delavec in oktobra 1910 postal član Socialnodemokratske stranke Hrvaške in SrbijeSlavonije. Med letoma 1911 in 1913 je delal v slastičarnahtovarnah po Sloveniji, [[Češka|Češki]], [[Nemško cesarstvo|Nemčiji]] in [[Avstrija (vojvodina)|Avstriji]]. Od jeseni 1913 je služil [[vojaški rok]] na [[Dunaj]]u in v Zagrebu, kjer je leta 19131914 končal častniškopodčastniško šolo s [[vojaški čin|činom]] [[vodnik]]a.

Avgusta 1914 so ga ob izbruhu [[prva svetovna vojna|1. svetovne vojne]] poslali na srbsko fronto. Leta 1915 so ga premestili na rusko fronto, kjer je bil istega leta v [[Karpati]]h ranjen in ujet. Junija 1917 je sodeloval v [[boljševizem|boljševiških]] demonstracijah. Za svojo politično usmerjenost je tedaj sprejel [[leninizem]] in leta 1920 v [[Omsk]]u postal član [[Komunistična partija Jugoslavije|Jugoslovanskega odseka]] Ruske komunistične partije (boljševikov). Leta 1920 se je v [[Omsk|Omsku]] poročil s 1415-letno [[Pelagija Belousova|Pelagijo Belousovo]].{{sfn|Ridley|1994|p=76}}

Leta 1935 je odpotoval v [[Sovjetska zveza|Sovjetsko zvezo]], kjer je eno leto deloval za [[Kominterna|Kominterno]] za balkansko področje.<ref>[[#refDedijer1952|Dedijer 1952]], str. 107.</ref> Bil je član komunističneKomunistične partije Sovjetske zveze in [[Josip Visarijonovič Džugašvili|Stalinove]] tajne policije [[NKVD]]. Leta 1936 je [[Kominterna]] poslala Tita pod psevdonimom »valterWalter« v Jugoslavijo, z namenom »čiščenja« , čemur so sledile likvidacije vodstva [[Komunistična partija Jugoslavije|Komunistične partije Jugoslavije]], med njimi tudi [[Milan Gorkić|Milana Gorkića]].<ref>[[#refBanac1988|Banac 1988]], str. 64.</ref> Tito se je po tem zavihtel na položaj vodje te organizacije.

Vsi [[Ustava Socialistične federativne republike Jugoslavije|ustavni akti Jugoslavije]] od Ustavnega zakona (13. februarjajanuar 1953) so dovoljevali večkratno izvolitev Josipa Broza - Tita na najvišji položaj predsednika zvezne republike. Po sprejemu nove ustave 1974 pa je bil izvoljen za dosmrtnega predsednika.<ref>Enciklopedija Slovenije, s.v.</ref> Dejansko si je Titov krog političnih sodelavcev po najhujši Stalinovi grožnji (leta 1948) podredil vse vzvode oblasti in postal nesporen vladar Jugoslavije. S pomočjo vojske in komunistične stranke je vladal Jugoslaviji vse do svoje smrti.

Titu kritiki najbolj zamerijo neusmiljen obračun z »okupatorskimi pomagači« in »domačimi izdajalci« ter političnimi nasprotniki, ki so bili razglašeni za »sovražnike revolucije«. Najbolj izčrpno dokumentacijo o tem podajajo [[donavski Švabi]] - vojvodinski [[Nemci]], ki dolžijo Tita in komuniste za [[genocid]].<ref>Documentation Project Committee (Herbert Prokle, Georg Wildmann, Karl Weber, Hans Sonnleitner), Genocide of the ethnic Germans in Yugoslavia 1944–1948 (European English-Language Edition), München 2003, ISBN 3-926276-47-9</ref> Po vojni, v kateri so bili Vojvodinski Nemci prisilno mobilizirani v nemško vojsko,<ref>Valdis O. Lumans (1993). ''Himmler's Auxiliaries: The Volksdeutsche Mittelstelle and the German National minorities of Europe, 1939–1945'' University of North Carolina Press, str. 235.</ref> so nekatere preostale člane družin iz maščevanja bodisi javno usmrtili, bodisi poslali v [[Sovjetska zveza|sovjetska]] in druga delovna taborišča.