Karl Mannheim: Razlika med redakcijama

Karl Mannheim je bil nemški sociolog madžarskega rodu, dejaven v prvi polovici 20. stoletja. Velja za enega izmed ustanoviteljev klasične sociologije ter utemeljitelja sociologije znanosti. Najbolj je znan po svojem delu '''''Ideologija in utopija'' (Ideologie und Utopie)''''', izdani leta 1929), v kateri je opredelil razliko med ideologijo kot sistemom za ohranitev starega sistema in utopijo, ki usmerja k spremembam obstoječega stanja. Argumentira tudi, da so [[Ideologija|ideologije]] prvine vsake družbe in da v vseh poskusih doseganja [[Utopija|utopije]] te ideologije vplivajo na filozofske teorije in celo na zgodovino.

Mannheim se je rodil 27. marca 1893 v judovski družini madžarskemu očetu in nemški materi v Budimpešti. Po končani gimnaziji je študiral na tamkajšnji univerzi, kjer je tudi doktoriral iz filozofije. Študiral je tudi v Berlinu, Parizu, Freiburgu in Heidelbergu. Leta 1914 se je udeleževal predavanj [[Georg Simmel|Georga SimmelaSimmla]], [[György Lukács|Györgyja Lukácsa]] in[[Edmund Husserl|Edmunda Husserla]]. Nanj sta kasneje vplivala tudi [[Karl Marx]] in [[Max Weber, a]]. Mannheimovo primarno zanimanje se je ves čas izmenjevalo med sociologijo in filozofijo. Leta 1921 se je poročil s psihologinjo »Julisko« Károlyné Langring, poznano tudi kot Julija Lang.

V kratkem obdobju [[Madžarska sovjetska republika|Madžarske sovjetske republike]] leta 1919 je zaradi pokroviteljstva njegovega prijatelja in mentorja Györgyja Lukácsa dobil položaj profesorja na pedagoški fakulteti. Po padcu vlade in vzponu [[Miklós Horthy|Horthyja]] na položaj regenta Madžarske se je Mannheim preselil v Nemčijo, natančneje v [[Freiburg]] ter kasneje v [[Heidelberg]]. Po neuspešnem poskusu pridobitve sponzorstva je leta 1924 začel delati pod nemškim sociologom [[Alfred Weber|Alfredom Webrom]], bratom zelobolj znanega sociologa Maxa Webra. Leta 1926 je učiteljski kolegij odobril njegovo habilitacijo (pravico do poučevanja na visokih šolah) ter s tem izpolnil vse pogoje za poučevanje sociologije v Heidelbergu. Med letoma 1929 in 1933 je delal kot profesor sociologije in politične ekonomije na Goethejevi univerzi v Frankfurtu. Leta 1929 je izdal svojo najpomembnejšo knjigo ''Ideologija in utopija'' (Ideologie und Utopie). V obdobju med 1930 do 1933 je zaposlil [[Norbert Elias|Norberta Eliasa]] in [[Hans Gerth|Hansa Gertha]] kot svoja asistenta. Medtem je [[Greta Kuckhoff]], ki je kasneje postala pomembna oseba v Nemški demokratični republiki in je bila Mannheimova finančna asistentka v Frankfurtu, leta 1933 odšla študirat v London, kjer pa je tudi pripravila vse potrebno za Mannheimovo kasnejšo selitev. Leta 1933 je zaradi antisemitske zakonodaje novih, nacističnih oblasti pobegnil iz Nemčije in se ustalil v Britaniji, kjer je dobil službo kot predavatelj na [[LSE|Londonski ekonomski fakulteti]] (LSE). Leta 1941 mu je direktor Inštituta za šolstvo ponudil delo predavatelja sociologije na Univerzi v Londonu, katero je z veseljem sprejel. Tri leta kasneje (1944) je postal prvi profesor sociologije vse do smrti. V začetku leta 1947. je bil povabljen, da bi postal predsednik [[UNESCO|UNESCA]], vendar je umrl 9. januarja 1947 v Londonu star 53 let še preden bi ponudbo lahko sprejel.

Kot »prezgodaj zrel« učitelj je bil Mannheim član dveh vplivnih krogov izobražencev v Budimpešti. Bil je najmlajši soustanovitelj kroga Sonntagskreis (Nedeljski krog). V krogu, ki je bil ustanovljen leta 1915 so skupaj z [[Béla Balázs|Belo Balazsom]], Lajos Fulepom in Györgyem Lukácsom razpravljali o mnogih filozofskih in literarnih temah, kot na primer o novelah [[Dostojevski|Fjodorja Dostojevskega]] in delih nemške mistike. Drugi krog izobražencev je bila Society for Social Science (Družba za socialno znanost), ki jo je ustanovil [[Oszkar Jaszi]] leta 1919. Tu so se zanimali za vsa francoska in angleška sociološka knjižna dela. Mannheimova dela v tem času, še posebej njegova doktorska dizertacija z naslovom ''Strukturna analiza [[epistemologija|epistemologije (filozofske discipline, ki obravnava izvor, strukturo, metodo in veljavnost spoznavanja)]]'', odražajo njegovo življenjsko iskanje sinteze (sožitja) med temi miselnimi tokovi.

V tem obdobju, ki velja za njegovo najproduktivnejše, je svoje zanimanje preusmeril iz filozofije v sociologijo, s poudarkom na koreninah [[kultura|kulture]]. V prvih letih v Nemčiji je izdal svojo drugo doktorsko dizertacijo z naslovom ''Strukturna epistemologija znanja'', v kateri razlaga teorijo strukture epistemologije, relacijo med vedočim, znanim in neznanim, kar po njegovem mnenju temelji na [[psihologija|psihologiji]], [[logika|logiki]] in [[ontologija|ontologiji (filozofski disciplini, ki obravnava osnovo, vzroke in najsplošnejše lastnosti stvarnosti)]]. Njegovi eseji o sociologiji znanja so postali klasika. Leta 1929 je izdal svoje najpomembnejše delo ''Ideologija in utopija'', v katerem se je spraševal zakaj se človek obnaša drugače v različnih socialnih skupinah in družbenih razredih. S tem je njegov prispevek sociologiji bolj odpiral socialno kot sociološko problematiko. V ostalih delih tega obdobja se je osredotočal na družbeno stabilnost, razrede in psihološke razlike med njimi, ki vodijo do različnega socialnega statusa in hierarhije v družbi. Po njegovem mnenju je bila javnost temeljna in bistvena za demokratično družbo, pri čemer naj bi več različnih ideologij skrbelo za ohranitev demokracije.

Njegovo delo Ideologija in utopija je že v prvih letih po izdaji pritegnilo veliko pozornosti. Postalo je celo najbolj popularno sociološko delo še živega avtorja v Wiemarski republiki. Vplivalo je tudi na mnoge kasnejše izobražence in sociologe: [[Hannah Arendt]], [[Max Horkheimer]], [[Herbert Marcuse]], [[Paul Tillich]], idr. Angleški prevod ''Ideologije in utopije'' (1936) je bil kasneje standard v mednarodni akademski filozofiji, še posebej zaradi velikega zanimanja v ZDA. Poleg tega je napisal tudi okoli 50 obširnejših esejev in razprav, ki so bili kasneje objavljeni v knjižni obliki. Njegovo sociološko teoretiziranje pa je bilo tema številnih obsežnih študij in razprav, kar kaže na mednarodno zanimanje za njegove najpomembnejše teme.