Francisco de Vitoria: Razlika med redakcijama

Je ustanovitelj filozofske tradicije obdobja renesančne Španije, znane kot šola"[[salamanška Salamancašola]]". ŠePomemben posebej se čutije njegov prispevek k teoriji [[pravična vojna|pravične vojne]] in [[mednarodno pravo|mednarodnega prava]]. Nekateri znanstveniki so ga v preteklosti opisali kot enega izmed »očetov mednarodnega prava« skupaj z [[Alberico Gentili|Albericom Gentilijem]] in Hugom Grotiusom. Sodobni akademiki pa menijo, da je tak opis anahronističen, saj se je koncept mednarodnega prava začel resnično razvijati veliko kasneje. Ameriški pravnik Arthur Nussbaum je opozoril, da je Vitoria "prvi predstavil pojme (čeprav ne izraze) svobodne trgovine in svobode morja". De Vitoria je znan tudi po svoji obrambi pravic [[Indijanci|Indijancev]] v novemNovem svetu proti španskim kolonistom.

Francisco de Vitoria se je rodil v Burgosu[[Burgos]]u leta 1485. Ko je bil star 20 let, je vstopil vmed noviciat o redih pridigarjev (bolj znan kot Dominikanski[[dominikanski red)|dominikance]], kjerpri katerih je začel študirati humanistične študije. Bil je poslan na [[Sorbona|Univerzo v Parizu]], kjer je ostal kot študent, nato pa predavatelj skoraj 16 let. V Španijo se je vrnil leta 1523, ko je predaval v Valladolidu. Medtem, ko je raziskoval moralo kolonizacije, ga je leta 1526 izvolila navdušena večina študentov za glavnega predsednika teologije na [[Univerza v Salamanci|Univerzi v Salamanci]]. V svojih razredih, ki so se ga udeležili študentje, je predstavil aktualna vprašanja. Njegova sposobnost razlage je bila izredna, njegovi učenci so ga tako zelo občudovali, da so ga poimenovali "mojster", in celo vladni uradniki so prišli k njemu po nasvete.

Cilj univerzeUniverze Salamanca je bil predstaviti tedanje novonova renesančnorenesančna štipendijorazmišljanja v okviru šolskegaše razmišljanjavedno vna srednjeveškemuniverzah sloguprevladujoče srednjeveške sholastike. VNa SalamanciSalamanki je imelbil de Vitoria mnenjetudi okritični večini kritičnih razpravkomentator svojega časa. Priin predavanjihse oje vojnahodzival medna Francijoaktualna inpolitično Španijopravna nivprašanja posvojilter skupnegaspore. španskega stališčaNpr., dako moraje bitiprišlo francoskido kraljvojne kriv,med kerŠpanijo jein zavrnilFrancijo bodisini asistencozagovarjal alivnaprejšnje turškofrancoske grožnjo.krivde, Namestonamesto tega je videlopozoril na napake na obeh stranehstrani. inMenil opozorilje, da bo francosko-španski spopad, v katerem so osamljeni Francozi sklenili zavezništvo z muslimanskimi Otomani, vodil v rušitev krščanstva. MočnoKritičen je bil tudi obsojal vedenje svetnikov, dvornikovkadar inje guvernerjev;šlo zaradiza neupoštevanjalokalno stalnega prebivališča v župnijahpolitiko in brezbrižnostiduhovščino, doki revnihjima je kritiziraločital tudibrezbrižnost duhovščinodo revnih. Francisco de Vitoria je umrl 12. avgusta 1546 v Salamanci.

V dvajsetih letih, ki jih je preživel v Salamanci, se je soočil z največjimi intelektualnimi izzivi svojega časa, obnovil intelektualne metode in teme ter ustvaril nov tok pravno-teološke miselnosti. Njegovo delo se je osredotočalo na koncept dostojanstva in moralnih problemov človeka. Bil je še posebej vpliven zaradi njegovih del, ki so se osredotočala na pravna vprašanja. Pomembne so bile tudi njegove študije o teologiji in moralnih vidikih gospodarstva. Nauki de Vitorije so ohranjeni v trinajstih formalnih lekcijah, imenovanih "relecciones"''Relectiones Theologicae'' (1557), ki govorijo o umorusvetosti življenja, poroki, civilni in cerkveni moči, vojni in pravičnosti, konfliktu ob odkritju Amerike, vključitvi novih ozemelj v špansko krono ter o miru in spoštovanjuvprašljivem odnosu z Indijanci. "Relecciones", ki so jih napisali in objavili njegovi učenci, so bili ohranjeni skupaj z drugimi zapisi.

Ustanovil je tudi znamenito pravno šolo Salamanca, katere člani so vključevali vplivne pravnike in teologe , kot so [[Melchor Cano]], [[Domingo Banez]], [[Domingo de Soto]] in [[Francisco Suarez]].

De Vitoria je zanikal koncept, da bi domorodne ljudi (Indijance) razumeli kot sužnje po naravi v aristotelskihArsitotelovem izrazihizrazoslovju. Od [[Tomaž Akvinski|Tomaža Akvinskega]] je posvojil rimski koncept zakona ''ius gentiumu'' ("zakon narodov"). Njegova obramba ameriških Indijancev je temeljila na razumevanju notranjega dostojanstva človeka. To dostojanstvo pa je kršila španska politika v Novem svetu, ki je dopuščala iztrebljenje Indijancev.

V treh predavanjih (odpuščanjih), ki so potekala med letoma 1537 in 1539, je de Vitoria ugotovil, da so Indijanci upravičeno lastniki svoje lastnine in, da so njihovi vodjeplemenski voditelji upravičeno uveljavljali jurisdikcijo (sodno oblast) nad svojimi plemeni. ToŠpanska oblast je biloimela vedino položajupravico Palaciosintervenirati tam, kjer je šlo za žrtvovanje ljudi in to stanje ukiniti, četudi s Rubiossilo. Niti papež niti Karel V. nista imela pravnega zahtevka nad življenjem Indijancev ali njihovim premoženjem. Nič nasilnih dejanj ni bilo mogoče narediti nad njimi, niti se niso mogla zaseči njihova zemljišča ali premoženje, razen, če so Indijanci škodili Španiji s kršitvijo zakonitih pravic, kar pa je za omenjeni primer žrtvovanja premalo.

VNa Salamanci je de Vitoria oživelpredaval tudi študijo delTomažu sv. Tomaža AkvinskegaAkvinskem. Nobeno od njegovih predavanj se ni preživelo,ohranilo razen v beležkahzabeležkah študentov, vendarzato soje njegove rekapitulacije - obvezni povzetki letnega tečaja - preživele vveč nenavadnihohranjenih številkahzabeležk. De VitorijeviVitorijeva spisi o vojni so bili namenjeni omejevanju grozot sodobnetakratnih vojnevojn. Vojna načeloma ni bila utemeljena, razen kot obramba pred agresijo ali zelo velika napaka. V vsakem primeru je bilo treba pred vojno objaviti prizadevanja za usklajevanje in arbitražo. Prav tako bi moral vladar razmisliti, ali vojna ne bo naredila več škode kot dobrega. Nedolžne osebe naj bi sebilo lahkoupravičeno ubileusmrtiti le, če bi jih bilo v stanju skrajne ogroženosti nemogoče ločiti od udeležencev. Nazadnje, če je človeku vest narekovala, da je vojna napačna, ni smel sodelovati v njej.

De Vitorijeve trditve, ki vključujejo uporabo moralnih načel, so privedle do tega, da se je z njim pogosto posvetoval rimsko-nemški cesar in španski kralj [[Karel V. Habsburški|Karel V.]]. Leta 1530 mu je pisala cesarica in regentka [[Izabela Portugalska]] in ga vprašala o razvezi kralja [[Henrik VIII. Angleški|Henrika VIII.]] v Angliji, kar je privedlo do tega, da je predaval o zakonu[[zakonska zveza|zakonski zvezi]]. Leta 1539 mu je pisal cesar sam, da bi vprašal o možnosti, da bi v Mehiko poslali 12 »naučenih in pobožnih mojstrov«, da bi ustanovili univerzo. Drugič pa mu je pisal, da bi prosili za nekaj de Vitorijevih učencev. Leta 1541 je pisal de Vitoriji dvakrat na temo Indijancev.