Jugoslovanska ljudska armada: Razlika med redakcijama

[[Praška pomlad]] in posredovanje [[Rdeča armada|Rdeče armade]] na [[Češkoslovaška|Češkoslovaškem]] avgusta 1968, sta pokazali vse slabosti relativno majhne JLA, zato se je politični in vojaški vrh v strahu pred zunanjim napadom odločil za delno preoblikovanje vojske. V ta namen je bila oblikovana tudi Teritorialna obramba, Toto je bila organizacija, ki so jo sestavljali večinoma rezervisti, njena naloga pa je bila lokalno upočasniti sovražnikovo napredovanje, dokler JLA ne bi izvedla popolne mobilizacije in posredovala. Vsaka republika v Jugoslaviji je imela svojo Teritorialno obrambo (TO), ki ji je tudi neposredno poveljevala, zaradi česar je med JLA in poveljstvi teritorialnih obramb v posameznih republikah prihajalo do številnih zapletov in sporov. V petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih se je moč JLA nenehno krepila. Po ocenah tedanjih analitikov in strokovnjakov naj bi bila četrta najmočnejša vojska v Evropi. Osemdeseta leta dvajsetega stoletja, kmalu po [[Josip Broz - Tito|Titovi]] smrti, ko je vodenje države prevzelo predsedstvo SFRJ, so bila začetek gospodarske krize, katere posledica je bila [[hiperinflacija]]. Ker je povsod primanjkovalo denarja, se je zmanjšal tudi proračun vojske, kar je vplivalo na njene strateške zmogljivosti in na vojaško industrijo. V drugiosemdeseti polovici osemdesetih letletih dvajsetega stoletja, je bila armada, zlasti v [[Socialistična republika Slovenija|SR Sloveniji]], glavna tarča kritik, saj je postajala čedalje bolj orodje velikosrbske politike. Oblasti v Beogradu so pošiljale vojsko na [[Kosovo]], kjer so izbruhnili nemiri med tamkaj živečimi Srbi in Albanci, kateri so zahtevali svojo republiko. Posledično je politika srbske vlade, predvsem po prihodu [[Slobodan Milošević|Slobodana Miloševića]] na oblast, postajala vedno bolj represivna.

V začetku devetdesetih let so se v Evropi dogajalezačele dogajati velike zgodovinske spremembe. Padla je železna zavesa in komunistični sistem, ki je več kot 45 let krojil usodo Vzhodne Evrope, je razpadelbil odpravljen. Spremembe so se začele dogajati tudi znotraj Jugoslavije, ki sicer ni bila članica [[Varšavski pakt|Varšavskega pakta]], imela pa je enopartijski komunistični režim, tako kot ostale vzhodnoevropske države. [[Socialistična republika Hrvaška|SR Hrvaška]] in SR Slovenija, sta vedno bolj odkrito kazali osamosvojitvene težnje, kar je v državi pripeljalo do hude politične krize. V Sloveniji so se sprva pojavile zahteve po zmanjšanju prispevka Slovenije v zvezni proračun za vojaške namene, pa tudi o služenju slovenskih nabornikov v Sloveniji in ne v drugih republikah federativne države, SE je govorilo. Natozatem pa tudi težnje po samostojni in neodvisni državi. Kot zadnji steber varnosti in zagovornik celovitosti [[SFR Jugoslavija|Jugoslavije]], je JLA temu seveda nasprotovala. Jugoslovanska vlada, ki je bila pod močnim vplivom vojske, je kakršnimkoli spremembam ostro nasprotovala in grozila z vojaškim posredovanjem. Jugoslavija se je znašla na pragu državljanske vojne, kakšna bo vloga JLA v njej, pa so odločali visoki vojaški krogi v Beogradu, glavnem mestu tedaj še skupne države.

25. junija 1991 sta [[Slovenija|Republika Slovenija]] in [[Hrvaška|Republika Hrvaška]] na podlagi sklepov [[Referendum o neodvisnosti|referenduma]] razglasili svojo neodvisnost in samostojnost, nakar je JLA hotela prevzeti nadzor nad mejnimi prehodi z [[Italija|Italijo]], [[Avstrija|Avstrijo]] in [[Madžarsko]] v Sloveniji ter nad vitalnimidržavno objektimejo nekdanje skupne države SFRJ. Na državnemeddržavne mejne prehode je ob podpori vojnega letalstva, poslala predvsem oklepne enote iz takratnih vojašnic v Sloveniji in na Hrvaškem, z izgovorom da je meja ogrožena s strani držav članic [[NATO|NATO pakta]], kar naj bi ji omogočala tedanja zvezna ustava. Enote JLA, ki so jih v večini sestavljali mladi naborniki iz vsehdrugih jugoslovanskih republik, je začela premike enot na mejne prehode že v noči razglasitve neodvisnosti Republike Slovenije,. ko je proti meji z Italijo krenila oklepna enota iz vojašnice na [[Rijeka|Reki]]. Slovenijo so tistega dne, ko se je v Ljubljani dogajala slovesnost ob razglasitvi neodvisnosti, v nizkem letu preletavala letala jugoslovanskega vojnega letalstva. Lokalno prebivalstvo po vsej Sloveniji je slišalo hrumenje tankov v zgodnjih jutranjih urah 27. junija.

[[Teritorialna obramba Republike Slovenije|Teritorialna obramba (TO)]] in tedanja slovenska [[Milica (policija)|milica]] (kasneje preimenovana v [[Policija (Slovenija)|Policijo]] Republike Slovenije), sta bili oboroženi z lahkim orožjem in sta se spopadli z mnogo močnejšo zvezno vojsko (JLA) na mestih, kjer so tanki, ki so krenili iz kasarn proti mejnim prehodom, prebijali improvizirano postavljene barikade, sestavljene iz tovornjakov, avtobusov in delovnih strojev, ter na mestih, kjer je vojska bojno delovala, v kasnejših dnevih vojne pa tudi tam, kjer so bile formacije TO in milice v taktični in strateški prednosti. General jugoslovanske vojske Rašeta, ki je deloval na poveljstvu 5. vojaškega območja, je sicer javil slovenskemu predsedstvu, da vojaki niso oboroženi z bojno municijo, vendar so dejstva na terenu kazala drugačno sliko. TO in [[Policija|milica]] sta ukrepali na podlagi novo sprejetih osamosvojitvenih zakonov in republiške ustave, ki se je takrat že precej razlikovala od zvezne. Pripadniki TO in milice so obkolili in blokirali logistične in oskrbovalne poti vojašnic JLA v Sloveniji, ki so zato ostale brez vode, elektrike in ostale oskrbe. Odločna slovenska obramba je povzročila, da je morala med vojaki, padla na najnižjo točko. Številni mladi naborniki so dezertirali. Poudariti je potrebno, da je bilo med vojaki JLA tudi veliko Slovencev. TO in policija sta bili primorani izvajati akcije tudi proti njim. Tako je bil v Ljubljani sestreljen helikopter JLA, ki je prevažal kruh v vojašnico, pilot pa je bil Slovenec. JLA je čez noč v Sloveniji bila obravnavana kot agresorska vojska, kljub temu da je bila takrat zakonita mednarodno priznana oborožena sila na teritoriju SFRJ, zadolžena varovati slovensko in celotno jugoslovansko ozemlje. Da ni bila agresorska vojska, je potrdilo tudi sodišče Republike Slovenije v primeru sojenja slovenskemu generalu JLA Konradu Kolšku z obrazložitvijo da: »JLA na dan 25.6.1991 niti po domačem niti mednarodnem pravu ni bila in ni mogla biti agresor.« Bi pa to lahko postala, po izteku moratorija, podpisanega na [[Brionska deklaracija|Brionski deklaraciji]], kjer se je jugoslovanska vojska obvezala, da se v treh mesecih umakne iz Slovenije. Po desetih dnevih spopadov, je Slovenija z Jugoslovanskim vodstvom sklenila dogovor, da zamrzne osamosvojitvene procese, vojska pa se je v okrnjeni sestavi vrnila v vojašnice. Po izteku Brionskega moratorija, ko se je JLA umaknila iz Slovenije, so se konflikti preselili na Hrvaško, predvsem v Slavonijo, kjer so se spopadi razvili v pravo bitko ([[Vukovar]]). Tam živeči Srbi niso hoteli živeti v novo nastajajoči hrvaški državi, zato so se uprli. Enote JLA, ki so bile obkoljene v vojašnicah, so se iz njih prebijale na silo, pri čemer je bilo veliko mrtvih in ranjenih. Mnoge vojašnice so se vdale tudi brez boja, kar je novo nastajajoči hrvaški vojski omogočilo, da se oboroži z zaplenjenim orožjem. Avgusta 1991, je napovedala neodvisnost tudi [[Makedonija]] katero je JLA zapustila brezv prelivanjamiru, krvi. Takotako kot v Sloveniji, pa je s seboj odpeljala vso težko oborožitev. Armado, ki je bila prej večnacionalna, so tedaj že sestavljali večinoma Srbi, ki so začeli oboroževati različne paravojaške formacije, katere so sodelovale v medeetničnih spopadih na ozemlju [[Hrvaške]] ter [[Bosna in Hercegovina|Bosne in Hercegovine]]. Del enot pro-srbske JLA, pa je ostal z novo nastalimi paravojaškimi enotami pri nastanku mednarodno nepriznane [[Republika Srbska Krajina|Republike Srbske Krajine]]. [[Hrvaška vojska]] jih je v operacijah Blisk in Nevihta leta 1995 pregnala iz zasedenih ozemelj ter uveljavila suverenost hrvaške države na vsem svojem teritoriju. [[Socialistična republika Bosna in Hercegovina|SR Bosna in Hercegovina]] je razglasila neodvisnost marca 1992. Zaradi narodnostno mešanega prebivalstva so izbruhnili boji med [[Bošnjaki]], Hrvati in Srbi. Tako kot na Hrvaškem, se je JLA znašla obkoljena v vojašnicah.Tudi tam je bilo veliko mrtvih in ranjenih. Vojska, ki je bila po umiku iz Slovenije razporejena na meje [[Velika Srbija|Velike Srbije]] (Karlobag-Ogulin-Karlovac-Virovitica), je bila tedaj že povsem srbska in je aktivno sodelovala pri obstreljevanju [[Sarajevo|Sarajeva]], [[Dubrovnik|Dubrovnika]], [[Vukovar|Vukovarja]] ter pri drugih vojnih zločinih na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini. Z metodo etničnega čiščenja so Srbi v Bosni želeli ustvariti mednarodno nepriznano državo [[Republika Srbska|Republiko Srbsko]]. S temi dejanji si je JLA umazala ugled in spoštovanje, ki ga je uživala do razpada SFRJ. Armada, ki je bila ustanovljena da brani Jugoslavijo pred zunanjim sovražnikom, ter združuje njene narode in narodnosti, je razpadla zaradi notranjih trenj in nacionalizma v krvavi državljanski vojni. To je bil šok, ki ga mnogi v vseh delih nekdanje države, ne bodo zlahka pozabili. Proti koncu maja 1992 se je Jugoslovanska armada, (brez naziva "Ljudska", kakor so jo mediji v Sloveniji preimenovali že od prvih spopadov), umikala tudi iz novo nastajajoče države [[Bosna in Hercegovina|Bosne in Hercegovine]]. V vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah, ki so razglasile neodvisnost, so ustanavljali nove vojske. Te so sčasoma postale legitimne in redne. Slovenija težav z legitimnostjo ni imela, ker je uveljavila suverenost na svojem ozemlju z Teritorialno Obrambo, katera je bila v zvezni ustavi priznana oborožena sila. Vse paravojaške formacije so po podpisu [[Daytonski sporazum|Daytonskega mirovnega sporazuma]] konec leta 1995, razpustili.

Politične napetosti med Slovenijo in JLA so se v osemdesetih letih stopnjevale (med drugim tudi zaradi politike do Kosova) in dosegle vrh leta 1988 s [[proces proti četverici|procesom proti četverici JBTZ]], ko je vojaško sodišče sodilo trem slovenskim civilistom in [[zastavnik]]u zaradi izdaje vojaške skrivnosti o razformiranju ljubljanskega armadnega območja in njegovi priključitvi zagrebškemu. Nastalo je novo, 5. vojaško območje, ki je zajemalo celotno Slovenijo in del Hrvaške. To je omogočalo vojski oziromaoz. oblastem v Beogradu bolj centralistično vodenje države, katera je zašla v globoko politično in gospodarsko krizo. JLA je takrat prvič oboroženo nastopila proti slovenski [[Teritorialna obramba Republike Slovenije|TO]], saj se je jugoslovansko politično vodstvo zavedalo, da država lahko razpade. V vseh republikah tedanje Jugoslavije so bile aprila 1990 prve večstrankarske volitve po 2. sv. vojni. Komunistični režim, na katerem je temeljila JLA, je izgubljal oblast. Novoizvoljeni republiški vladi v Sloveniji in na Hrvaškem pa nista skrivali težnje po osamosvojitvi. Oktobra 1990 je JLA zasedla Republiški štab Teritorialne obrambe v [[Ljubljana|Ljubljani]], maja 1991 pa je obkolila vadbeni center v [[Pekre|Pekrah]] pri Mariboru, kjer so bili nastanjeni prvi slovenski [[vojaški obveznik|vojaški nabornik]]i tedanje [[Teritorialna obramba Republike Slovenije|TO]]. Slovensko politično vodstvo se je odločilo, da nabornike ne pošilja več v JLA, ampak v svojo [[Teritorialna obramba Republike Slovenije|Teritorialno obrambo]], ki je postajala nova slovenska vojska. Vsi ukrepi JLA so temeljili na zveznih zakonih. Tako so v želji, da preprečijo osamosvojitev Slovenije, hoteli zapleniti orožje takratne TO ,(v Sloveniji to ni uspelo) vendar se je Slovenija kljub temu skrivaj oboroževala in se pripravljala za morebiten spopad z vojsko. Nadaljevali so se tudi osamosvojitveni procesi, do katerih se je novo slovensko politično vodstvo obvezalo po plebiscitu konec leta 1990, na katerem se je skoraj 90 odstotkov prebivalcev takratne Socialistične Republike Slovenije izreklo za neodvisno državo Republiko Slovenijo. Ob razglasitvi samostojne Slovenije 25. junija 1991, je jugoslovanski [[Zvezni izvršni svet]] sprejel tako imenovani »Odlok o zavarovanju državnih meja v Sloveniji«, s katerim je pravno podprl intervencijo oklepnih enot in letalstva JLA na slovenskih mejah in na [[Letališče Jožeta Pučnika Ljubljana|letališču Brnik]]. Republika Slovenija ob razglasitvi neodvisnosti 25. junija 1991 še ni bila mednarodno pravno priznani subjekt. JLA je hotela prevzeti nadzor nad mejnimi prehodi z Italijo, Avstrijo in Madžarsko v Sloveniji ter nad državno mejo nekdanje skupne države SFRJ. Na meddržavne mejne prehode je ob podpori vojnega letalstva, poslala predvsem oklepne enote iz takratnih vojašnic v Sloveniji in na Hrvaškem, z izgovorom da je meja ogrožena s strani držav članic NATO pakta, kar naj bi ji omogočala tedanja zvezna ustava. Enote JLA, ki so jih v večini sestavljali mladi naborniki iz drugih jugoslovanskih republik, je začela premike enot na mejne prehode že v noči razglasitve neodvisnosti Republike Slovenije. ko je proti meji z Italijo krenila oklepna enota iz vojašnice na Reki. Slovenijo so tistega dne, ko se je v Ljubljani dogajala slovesnost ob razglasitvi neodvisnosti, v nizkem letu preletavala letala jugoslovanskega vojnega letalstva. Lokalno prebivalstvo po vsej Sloveniji je slišalo hrumenje tankov v zgodnjih jutranjih urah 27. junija.