Koncentracijsko taborišče je bilo zgrajeno v nižinskem predelu otoka, zaradi česar je večkrat prišlo do poplav. Območje z improviziranimi šotori je zapiralo do 10.000 internirancev, večinoma [[Slovenci|Slovencev]], [[Judje|Judov]] in [[Hrvati|Hrvatov]].
[[File:Napis na stebru 4.JPG|thumb|left|Napis v spomin na žrtve italijanskega koncenracijskega taborišča na otoku RabuRab, na tamkajšnjem monumentalnem pokopališču]]Od lakote in težkih življenjskih razmer zlasti pozimi in poleti je v njem umrlo okoli 1200 ljudi, od tega več kot 100 otrok pod 10 let. Posamezniki navajajo tudi višje število žrtev. Nadaljnjih 800 jih je umrlo po kasnejši premestitvi v druga taborišča Italije, npr. [[Koncentracijsko taborišče Gonars|Gonars]] in [[Padova|Padovo]]. Množica preživelih internirancev je že pred kapitulacijo Italije in razpustitvijo taborišča v ilegali septembra 1943 ustanovila [[Rabska brigada|rabsko brigado]] s petimi [[bataljon]]i, ki je sicer razorožila italijansko posadko, vojni zločinci pa so jo odnesli brez kazni. Še več, bivši taboriščniki so jim celo pomagali pri organizaciji vrnitve domov v Italijo. Za svoja dejanja pozneje nihče med vodji taborišča ni odgovarjal. Se pa je rabska brigada postavila po robu novim (nemškim) okupatorjem.
Leta 1953 je bil na območju taborišča zgrajen spominski park, ki ga je načrtoval [[Edvard Ravnikar]] skupaj s sodelavci. Mozaik v odprtem paviljonu je dodal Marij Pregelj. Spominsko območje so urejali zaporniki [[Goli otok|z Golega otoka]].
