Maribor: razlika med redakcijama

dodanih 33 zlogov ,  pred 1 letom
Med vojno so zavezniki (anglo-ameriško letalstvo) Maribor močno bombardirali, saj je bil pomembno industrijsko središče. Med drugim je na Teznem delovala Tovarna letalskih delov Štajerska (''Luftfahrtwerke Steiermark'', kasnejša [[Tovarna avtomobilov Maribor]]). Bombardiranja so se pričela 7. januarja 1944 (letalske alarme so sicer sprožali že od 9. septembra 1942). Na Maribor je bilo v 28 bombnih napadih odvrženih več kot 15.000 bomb, ki so terjale številne žrtve in porušile polovico mestnih hiš. Leta 1944 so Nemci proizvodnjo preselili v podzemne dvorane.<ref>{{Navedi novice|url=https://www.vecer.com/globoko-pod-zemljo-je-tovarna-o-kateri-ne-smemo-govoriti-6386171|title=Globoko pod zemljo je tovarna, o kateri ne smemo govoriti|newspaper=Časnik Večer d.o.o.|accessdate=2018-08-22|language=sl-si}}</ref>
 
Maribor je imel ob koncu vojne in umikanju sil osi v Avstrijo izjemen strateški pomen. 1. marca 1945 je bil v bombnem napadu popolnoma porušenuničen [[Mariborski kolodvor|glavni kolodvor]], uničena sta bila tudi infekcijski in ginekološki oddelek bolnišnice. Čeprav sta bila med glavnimi cilji bombardiranj, sta glavni in železniški most prestala vojno. Zavezniki so Maribor zadnjič bombardirali šele 12. aprila 1945. Okupatorska politika je bila še na samem koncu vojne izjemno nasilna, saj je imel Maribor velik strateški pomen za umikajoče se enote sil osi. Poleg tega so Nemci skušali sprazniti zapore in se znebiti čim več političnih zapornikov. Še aprila je bilo v Mariboru postreljenih okoli 200 talcev, zadnji so bili pobiti 9. aprila v Spodnjem Radvanju. Nemška vojska je še do konca aprila pri kmetijski šoli pod Kalvarijo izvajala posamezne usmrtitve, predvsem je šlo za dezerterje.
 
Odporniško gibanje (predvsem mladinske organizacije) je šele marca in aprila 1945 uspelo vzpostaviti občutnejšo terensko prisotnost, vendar je imelo zaradi strahu med prebivalstvom še vedno hude težave z novačenjem. Sredi marca so nemške oblasti aretirale več aktivistov, vendar odporniške mreže niso uspele uničiti.
 
Nemci so se pričelizačeli pripravljati na umik. Že aprila 1945 je barvarski pionirski vod 364 nastavil eksploziv v več pomembnih javnih objektov, tudi oba mostova čez Dravo. Vendar so Nemci z razstrelitvijo odlašali, ker niso želeli zapreti poti umikajočimskupinam, ki so se skupinamčez Maribor umikale proti [[Šentilj v Slovenskih goricah|Šentilju]]. OF je navezala stik z nekaterimi nemškimi častniki in se z njimi sporazumela, tako da do razstrelitev ni prišlo. Stotnik Franz Rajowtz, poveljnik vojaškega oddelka komande mesta, je s svojo enoto do svojega umika varoval javno infrastrukturo. Nemški poveljnik v Mariboru [[Max Kinzer]] je obljubil, da razstrelitev ne bo, in že 7. maja dal onesposobiti bombe na obeh mostovih. Štajersko komunistično vodstvo je 8. maja Nemcem zagrozilo s povračilnimi ukrepi, če bi prišlo do razstrelitev. Pomembno vlogo pri ohranitvi objektov je odigral tudi Franjo Novak, ki je izkoristil razglas po nemškem radiu, da bodo oblast v izrednih razmerah prevzeli posebni komisarji, in se 8. maja popoldne deželnemu svetu lažno predstavil kot novi pooblaščenec za Spodnjo Štajersko. Deželni svet je nasedel zvijači in Novak je razposlal razglas, da je po navodilih iz Berlina prepovedano vsakršno uničevanje infrastrukture. Iz uprave ''Volkssturm'' je dobil tudi nekaj zanesljivih stražarjev. V noči s 7. na 8. maj so Nemci uničili svoje protiletalske topove in municijo, 8. maja popoldne pa v Betnavskem gozdu odvečna vozila in drugo vojaško opremo.
 
V torek, 8. maja 1945 so se Nemci začeli množično umikati iz Maribora. 8. maja dopoldne se je skozi Maribor brez ustavljanja umaknil tudi vodja ustašev [[Ante Pavelić]], ki je potoval v konvoju.
 
Ker se je [[Jugoslovanska narodna armada]] (JNA) pomikala proti Koroški in Prekmurju, v neposredni bližini Maribora ni bilo partizanskih enot, ki bi ga napadle in zasedle. Neposrednih bojev za osvoboditev Maribora tako ni bilo, kot tudi ni bilo slovesnega vkorakanja kakor drugod na Slovenskem. 8. maja zvečer so v Maribor prispeli le posamezni partizanski častniki, ki jih je JNA pooblastila za prevzem oblasti in ki jim je uspelo prehiteti bolgarske enote [[Bolgarska ljudska armada|Bolgarske ljudske armade]], ki so dosegle Pobrežje. Nova komanda mesta pod komandantom [[Štefan Pavšič|Štefanom Pavšičem - Jurom]] se je namestila v nekdanjem nemškem poveljstvu na Slomškovem trgu poleg gledališča, saj so tam že bile urejene vojaške pisarne in nameščeni telefoni.
 
V Mariboru je pe vedno vladalo vojno stanje, saj Nemci med umikanjem niso prekinili ognja. Še 9. maja okoli 7.00 je bil na Teznem ustreljen meščan, ki je vihtel slovensko trobojnico. Nekoliko po 8.00 so se na Glavni trg pripeljali nemški tanki in streljali na prebivalstvo, ki se je začelo zbirati na ulicah. Življenje je izgubil aktivist OF, ki je pri Veliki kavarni izobešal slovensko trobojnico. Okoli 9.00 je na Trgu revolucije padel pomočnik bolgarskega častnika.
 
Zadnje nemške vojaške enote so Maribor zapustile 9. maja zjutraj. Že dopoldne je zaokrožil slovenski časopis s pozdravnim besedilom, ki ga je sestavil [[Franjo Baš]], kustos pokrajinskega muzeja. SrediščeBolgarske mestaenote so dosegle bolgarskesredišče enote, ki so zaradi nemških zemljevidov Maribor imele za nemško mestomesta. V mesto so začeli prihajati tudi posamezni aktivisti OF in komunističnih funkcionarjev.
 
V Mariboru so bili ob koncu vojne prisotni le terenski aktivisti OF. Odsotnost partizanskih vojaških enot je za javni red in mir predstavljalo precejšen problem, med drugim zaradi enotplenjenja [[Bolgarskabolgarskih ljudska armada|Bolgarske ljudske armade]]enot, ki so prispelezaradi nemških vzemljevidov Maribor inimele plenileza ponemško njemmesto. Nekatere pomembnejše objekte (mdr. [[Glavni trg, Maribor|Glavni trg]] in [[Studenci (železniška postaja)|železniško postajo Studenci]]) so uspešno zavarovali oddelki Narodne zaščite, ki je prevzela policijske naloge. Prva večja partizanska enota, III. brigada korpusa narodne obrambe, je v Maribor prispela šele 9. maja pozno popoldne
 
Maribor je bil od večjih jugoslovanskih mest osvobojen zadnji. Uradna proslava osvoboditve je bila šele v nedeljo, 13. maja na Trgu svobode, kjer se je zbralo več tisoč Mariborčanov. Mariborski pregnanci, interniranci v koncentracijskih taboriščih, mobiliziranci in druge žrtve vojne so se pričeli vračati. Druga svetovna vojna je v Mariboru skupno terjala več kot 2600 smrtnih žrtev.<ref>{{Navedi novice|url=https://www.rtvslo.si/kultura/razstave/kako-so-proslavili-osvoboditev-maribora-in-ga-znova-postavili-na-noge/364639|title=Kako so proslavili osvoboditev Maribora in ga znova postavili na noge|newspaper=Prvi interaktivni multimedijski portal, MMC RTV Slovenija|accessdate=2018-08-22}}</ref> Med bombardiranji je življenje izgubilo 482 civilistov, 352 jih je bilo ranjenih.
 
=== Socialistična Jugoslavija ===
 
Druga svetovna vojna je v Mariboru pustila katastrofalne posledice. Uničenega je bilo skoraj pol stanovanjskega fonda: predvojno raven je dosegel šele leta 1954. Med bombardiranji je življenje izgubilo 482 civilistov, 352 jih je bilo ranjenih.
 
20. maja 1945 je komanda mesta večino pristojnosti predala mestnemu ljudskemu odboru.
3.643

urejanj