Maribor: razlika med redakcijama

dodani 3.704 zlogi ,  pred 1 letom
[[slika:Bundesarchiv Bild 121-0723, Marburg-Drau, Adolf Hitler.jpg|thumb|200px|Adolf Hitler med obiskom okupiranega Maribora 26. aprila 1941. Na sliki z leve: Sigfried Uiberreither, [[Martin Bormann]], Adolf Hitler, [[Otto Dietrich]].]]
 
Okupatorska represija je bila v Mariboru posebej huda. Nemška oblast je uvedla močno raznarodovalno politiko: ukinila je slovensko šolstvo, prepovedala javno uporabo slovenščine in ponemčila osebna imena ter imena ulic. Več kot 5000 Mariborčanov je bilo hitro izgnanih v Srbijo, na Hrvaško in v Nemčijo. Od 1942 je bilo prepovedano tudi slovensko bogoslužje. V Mariboru so nacisti množično [[Represalije|streljali talce]] kot povračilni ukrep za nemške žrtve [[Narodnoosvobodilni boj|NOB]]. 2. oktobra 1942 so v Mariboru na dvorišču sodnih zaporov ustrelili 143 talcev, kar je bil največji pomor talcev med drugo svetovno vojno na Slovenskem.<ref>{{Navedi splet|url=http://www.svobodnabeseda.si/govor-dr-marjana-znidarica-v-mariboru-1-10/|title=Govor dr. Marjana Žnidariča v spomin ustrelitve 143 talcev v Mariboru, 1. 10. {{!}} Svobodna beseda|accessdate=2018-08-22|website=www.svobodnabeseda.si|language=sl-SI}}</ref> Prav tako je v Melju najkasneje maja 1941 nastalo taborišče za vojne ujetnike ''Stalag XVIII-D'' (tudi ''Stalag 306'').<ref>{{Navedi novice|url=https://www.vecer.com/nacisticno-taborisce-v-mariboru-stalag-xviii-d-6526783|title=Nacistično taborišče v Mariboru: Stalag XVIII-D|newspaper=Časnik Večer d.o.o.|accessdate=2018-08-22|language=sl-si}}</ref>
 
29. aprila 1941 so trije mariborski dijaki pod vodstvom [[Bojan Ilich|Bojana Ilicha]] sežgali dva avtomobila nemške civilne uprave v [[Volkmerjev prehod|Volkmerjevem prehodu]], kar je bilo prvo dejanje odpora med drugo svetovno vojno na Slovenskem. Junija 1941 je bil ustanovljen odbor [[Osvobodilna fronta|Osvobodilne fronte]] (OF), vendar je bilo njegovo delovanje v samem mestu zaradi represije zelo omejeno: sploh vodstvo se je zadrževalo v okoliških gozdovih (na Pohorju in na Kozjaku).
 
Med vojno so zavezniki (anglo-ameriško letalstvo) Maribor močno bombardirali, saj je bil pomembno industrijsko središče. Med drugim je na Teznem delovala Tovarna letalskih delov Štajerska (''Luftfahrtwerke Steiermark'', kasnejša [[Tovarna avtomobilov Maribor]]). Bombardiranja so se pričela 7. januarja 1944 (letalske alarme so sicer sprožali že od 9. septembra 1942). Na Maribor je bilo medv 28 bombnih vojnonapadih odvrženih več kot 15.000 bomb, ki so terjale številne žrtve in porušile polovico mestnih hiš. Leta 1944 so Nemci proizvodnjo preselili v podzemne dvorane.<ref>{{Navedi novice|url=https://www.vecer.com/globoko-pod-zemljo-je-tovarna-o-kateri-ne-smemo-govoriti-6386171|title=Globoko pod zemljo je tovarna, o kateri ne smemo govoriti|newspaper=Časnik Večer d.o.o.|accessdate=2018-08-22|language=sl-si}}</ref>
 
Maribor je imel ob koncu vojne in umikanju sil osi v Avstrijo izjemen strateški pomen. 1. marca 1945 je bil v bombnem napadu popolnoma porušen [[Mariborski kolodvor|glavni kolodvor]], uničena sta bila tudi infekcijski in ginekološki oddelek bolnišnice. Čeprav sta bila med glavnimi cilji bombardiranj, sta glavni in železniški most prestala vojno. Zavezniki so Maribor zadnjič bombardirali šele 12. aprila 1945. Okupatorska politika je bila še na samem koncu vojne izjemno nasilna, saj je imel Maribor velik strateški pomen za umikajoče se enote sil osi. Poleg tega so Nemci skušali sprazniti zapore in se znebiti čim več političnih zapornikov. Še aprila je bilo v Mariboru postreljenih okoli 200 talcev, zadnji so bili pobiti 9. aprila v Spodnjem Radvanju. Nemška vojska je še do konca aprila pri kmetijski šoli pod Kalvarijo izvajala posamezne usmrtitve, predvsem je šlo za dezerterje.
Okupatorska politika je bila še na samem koncu vojne izjemno nasilna, saj je imel Maribor velik strateški pomen za umikajoče se enote sil osi. Odporniško gibanje (predvsem mladinske organizacije) je šele marca in aprila 1945 uspelo vzpostaviti občutnejšo prisotnost. Sredi marca so nemške oblasti aretirale več aktivistov, vendar odporniške mreže niso uspele uničiti.
 
Okupatorska politika je bila še na samem koncu vojne izjemno nasilna, saj je imel Maribor velik strateški pomen za umikajoče se enote sil osi. Odporniško gibanje (predvsem mladinske organizacije) je šele marca in aprila 1945 uspelo vzpostaviti občutnejšo terensko prisotnost, vendar je imelo zaradi strahu med prebivalstvom še vedno hude težave z novačenjem. Sredi marca so nemške oblasti aretirale več aktivistov, vendar odporniške mreže niso uspele uničiti.
[[Slovenski partizani|Partizanske enote]] so 8. maja zvečer vstopile v Maribor, vendar ni bilo slovesnega vkorakanja kakor drugod na Slovenskem, saj je še vedno vladalo vojno stanje, ker Nemci med umikanjem niso prekinili ognja. Ubitih je bilo več Slovencev, ki so razvili slovensko trobojnico. Zadnje nemške vojaške enote so mesto zapustile 9. maja zjutraj.
 
Nemci so se pričeli pripravljati na umik. Že aprila 1945 je barvarski pionirski vod 364 nastavil eksploziv v več pomembnih javnih objektov, tudi oba mostova čez Dravo. Vendar so Nemci z razstrelitvijo odlašali, ker niso želeli zapreti poti umikajočim se skupinam. OF je navezala stik z nekaterimi nemškimi častniki in se z njimi sporazumela, tako da do razstrelitev ni prišlo. Stotnik Franz Rajowtz, poveljnik vojaškega oddelka komande mesta, je s svojo enoto do umika varoval javno infrastrukturo. Nemški poveljnik v Mariboru [[Max Kinzer]] je obljubil, da razstrelitev ne bo, in že 7. maja dal onesposobiti bombe na obeh mostovih. Štajersko komunistično vodstvo je 8. maja Nemcem zagrozilo s povračilnimi ukrepi, če bi prišlo do razstrelitev. Pomembno vlogo pri ohranitvi objektov je odigral tudi Franjo Novak, ki je izkoristil razglas po nemškem radiu, da bodo oblast v izrednih razmerah prevzeli posebni komisarji, in se 8. maja popoldne deželnemu svetu lažno predstavil kot novi pooblaščenec za Spodnjo Štajersko. Deželni svet je nasedel zvijači in Novak je razposlal razglas, da je po navodilih iz Berlina prepovedano vsakršno uničevanje infrastrukture. Iz uprave ''Volkssturm'' je dobil tudi nekaj zanesljivih stražarjev. V noči s 7. na 8. maj so Nemci uničili svoje protiletalske topove in municijo, 8. maja popoldne pa v Betnavskem gozdu odvečna vozila in drugo vojaško opremo.
Uradna proslava osvoboditve je bila šele 13. maja na Trgu svobode, kjer se je zbralo več tisoč Mariborčanov. Mariborski pregnanci, interniranci v koncentracijskih taboriščih, mobiliziranci in druge žrtve vojne so se pričeli vračati. Druga svetovna vojna je v Mariboru skupno terjala več kot 2600 smrtnih žrtev.<ref>{{Navedi novice|url=https://www.rtvslo.si/kultura/razstave/kako-so-proslavili-osvoboditev-maribora-in-ga-znova-postavili-na-noge/364639|title=Kako so proslavili osvoboditev Maribora in ga znova postavili na noge|newspaper=Prvi interaktivni multimedijski portal, MMC RTV Slovenija|accessdate=2018-08-22}}</ref>
 
8. maja 1945 so se Nemci začeli množično umikati iz Maribora. 8. maja dopoldne se je skozi Maribor brez ustavljanja umaknil tudi vodja ustašev [[Ante Pavelić]], ki je potoval v konvoju.
=== Jugoslavija ===
 
Ker se je [[SlovenskiJugoslovanska partizani|Partizanskenarodna enotearmada]] sopomikala 8.proti majaKoroški zvečerin vstopilePrekmurju, vni bilo na voljo partizanskih enot, ki bi napadle in zavzele Maribor. Neposrednih bojev za osvoboditev Maribora ni bilo, vendarprav tako tudi ni bilo slovesnega vkorakanja kakor drugod na Slovenskem,. sajŠe vedno je še vedno vladalo vojno stanje, kersaj Nemci med umikanjem niso prekinili ognja. Ubitih je bilo več Slovencev, ki so razvili slovensko trobojnico. Zadnje nemške vojaške enote so mesto zapustile 9. maja zjutraj.
V okviru Jugoslavije je bil Maribor eno največjih gospodarskih središč v državi in regiji.
 
Zadnje nemške vojaške enote so Maribor zapustile 9. maja zjutraj. Že dopoldne je zaokrožil slovenski časopis s pozdravnim besedilom, ki ga je sestavil [[Franjo Baš]], kustos pokrajinskega muzeja.
{{škrbinski razdelek}}
 
V Mariboru so bili ob koncu vojne prisotni le terenski aktivisti OF. Odsotnost partizanskih enot je za javni red in mir predstavljalo precejšen problem, med drugim zaradi enot [[Bolgarska ljudska armada|Bolgarske ljudske armade]], ki so prispele v Maribor in plenile po njem. Nekatere pomembnejše objekte (mdr. [[Glavni trg, Maribor|Glavni trg]] in [[Studenci (železniška postaja)|železniško postajo Studenci]]) so uspešno zavarovali oddelki Narodne zaščite, ki je prevzela policijske naloge.
 
Maribor je bil od večjih jugoslovanskih mest osvobojen zadnji. Uradna proslava osvoboditve je bila šele 13. maja na Trgu svobode, kjer se je zbralo več tisoč Mariborčanov. Mariborski pregnanci, interniranci v koncentracijskih taboriščih, mobiliziranci in druge žrtve vojne so se pričeli vračati. Druga svetovna vojna je v Mariboru skupno terjala več kot 2600 smrtnih žrtev.<ref>{{Navedi novice|url=https://www.rtvslo.si/kultura/razstave/kako-so-proslavili-osvoboditev-maribora-in-ga-znova-postavili-na-noge/364639|title=Kako so proslavili osvoboditev Maribora in ga znova postavili na noge|newspaper=Prvi interaktivni multimedijski portal, MMC RTV Slovenija|accessdate=2018-08-22}}</ref>
 
=== Socialistična Jugoslavija ===
 
Druga svetovna vojna je v Mariboru pustila katastrofalne posledice. Uničenega je bilo skoraj pol stanovanjskega fonda: predvojno raven je dosegel šele leta 1954. Med bombardiranji je življenje izgubilo 482 civilistov, 352 jih je bilo ranjenih.
 
V okviru Jugoslavije je bil Maribor eno največjih gospodarskih središč v državi in regiji.
 
=== Slovenija ===
3.643

urejanj