Ritmična gimnastika: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m pp |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 3:
Ritmične gimnastičarke rekvizite uporabljajo na različne načine. Žogo npr. odbijajo s celotnim telesom (trupom, rokami in nogami) ali pa se žoga kotali po njem. Med izvajanjem elementov jo morajo imeti ves čas pod nadzorom in pomembno je, da se ne odkotali stran ter da ne pade nenadzorovano na tla, če jo vržejo. Podobno je z obročem, medtem ko je pri traku pomembneje oblikovanje različnih likov z njim. Največjo koncentracijo in natančnost zahtevata kija, saj mora tekmovalka nadzorovati dva rekvizita naenkrat. Sodnice na tekmovanjih ocenjujejo izvedbo ter težavnost
== Zgodovina ==
Ritmična gimnastika je nastala iz idej Jean-Georgesa Noverrea (1727–1810), Françoisa Delsarteja (1811–1871) in Rudolfa Bodeja (1881–1970), ki so vsi verjeli v gibalno izražanje, kjer se je s plesom izrazil in vadite različne dele telesa. Peter Henry Ling je to idejo nadalje razvil v svojem [[Švedska|švedskem]] sistemu proste vadbe iz 19. stoletja, ki je spodbujal "estetsko gimnastiko", v kateri so študenti svoje gibanje in čustva izrazili s premikanjem telesa. To idejo je podaljšala Catharine Beecher, ki je leta 1837 ustanovila Zahodni ženski inštitut v [[Ohio|Ohiu]] v [[Združene države Amerike|Združenih državah Amerike]]. V Beecherjevem gimnastičnem programu, imenovanem ples brez plesa, so se mlade ženske ukvarjale z glasbo, prehajale iz preproste kaistetike v bolj naporne dejavnosti.
== Glej tudi ==
| |||