Jože Plečnik: Razlika med redakcijama

Po končani graški šoli, kjer je bil učenec Leopolda Theyerja, je odšel na [[Dunaj|Dunaj.]] Bil je študent arhitekta Otta Wagnerja, pri katerem je zaključil študij spomladi leta 1898 kot eden njegovih najboljših diplomantov<ref>{{Navedi knjigo|title=Jože Plečnik: Dunaj, Praga, Ljubljana|last=Hrausky|first=Andrej|publisher=Cankarjeva založba|year=2017|isbn=978-961-231-575-7|location=Ljubljana|page=12|cobiss=https://plus.si.cobiss.net/opac7/bib/289064704}}</ref>. Nad njegovoprofesorjevo arhitekturo se je baje navdušil, ko je na razstavi videl načrte [[Otto Wagner|Otta Wagnerja]] za [[Berlin|berlinsko]] katedralo. Kot nagrado za izvrstno izdelano diplomsko delo o nizozemskem letovišču [[Scheveningen]] je prejel Rimsko štipendijo. Ta mu je omogočila nekajmesečno študijsko potovanje po Italiji, od Benetk do Rima in krajši obisk v Franciji. Nato se je za kratek čas vrnil k Wagnerju in mu pomagal dokončati načrte za postaje dunajske mestne železnice ob nakalukanalu Donave<ref>{{Navedi knjigo|title=Jože Plečnik: Dunaj, Praga, Ljubljana|last=Hrausky|first=Andrej|publisher=Cankarjeva založba|year=2017|isbn=978-961-231-575-7|location=Ljubljana|page=15|cobiss=https://plus.si.cobiss.net/opac7/bib/289064704}}</ref>.

Leta 1901 je odprl samostojen arhitekturni atelje na Dunaju. Znal je načrtovati hiše in vse njihove detajle. Kot izučeni pohištveni mizar je bil Plečnik sposoben svoje izdelke elegantno oblikovaloblikovati. Z oblikovanjem pohištva si je pridobil velik ugled v mestu. Organiziral je odmevno razstavo cerkvene umetnosti leta 1905 in pobavilpovabil meniške umetnike iz samostana v Beuronu, ki so načrtovali pod konservativnim vplivom. Proti koncu desetletja pa je dokončno zapustil secesijski slog, saj je že po potovanju v Italijo je začel razvijati drugačen arhitekturni jezik s stilnimi značilnostmi modernizma in klasicizma.

V prvem desetletju XX. stoletja je ustvaril nekaj ključnih vil, ki so bile bistvene za prehod iz secijskegasecesijskega stila v modernizem, vsebovaleimele so pa tudi inovativne tlorise. Najbolj znana bila Zacherlova hiša v središču mesta, kjer je uporabil inovativen enoten fasadni plašč z ritmično oblikovano fasado temnih materialov. Hiša je predstavljala močan kontrast s svetlimi in umirjenimi secesiskimisecesijskimi stavbami.

Različne odmeve je doživela njegova betonska cerkev Sv.Svetega Duha v delavski četrti Ottakring. Plečnik, ki je bil že od mladosti globoko veren<ref>{{Navedi knjigo|title=Plečnik, kot se ga je spominjal njegov najljubši učenec Vinko Lenarčič : dopolnjena izdaja ob 50-letnici smrti Vinka Lenarčiča ter ob 60-letnici smrti Jožeta Plečnika in 10-letnici začetka postopka za njegovo beatifikacijo|last=Lenarčič|first=Vinko|publisher=Ješovec pri Kozjem: samozal. S. Lenarčič|year=2016|isbn=978-961-283-675-7|location=Begunje|page=336|cobiss=https://plus.si.cobiss.net/opac7/bib/285322496}}</ref>, je bil prepričan v potrebi po vrnitvi k prvotno, neokrnjeno in demokratično krščanstvo. S tem prepričanjem je zasnoval eno prvih sakralnih objektov v Evropi, ki je bil v celoti zgrajen iz železobenotaželezobetona. Zaradi tega dela, se je Plečnik uvrstil med pionirjipionirje moderne arhitekture v Evropi.

Od 1921. naprej pa je predaval na [[Tehniška fakulteta v Ljubljani|Tehniški fakulteti v Ljubljani]], kjer je prevzel vlogo zvezdnega arhitekta. Preselil se je v Ljubljano, v Trnovo, kjer je zase in sorodnike uredil in dozidal manjšo hišo tik za župnijsko cerkvijo sv. Janeza Krstnika. Nikoli se ni poročil, čeprav je prijateljeval z nekaj damami. Vzporedno je v Pragi preurejal grad Hradčani v predsedniško rezidenco. Oblikoval je vrtove, dvorišča in notranjo opremo, ki so še danes ohranjeni. V Pragi je tudi postavil cerkev sv. Srca Jezusovega.

Čeprav Plečnik nima zaslug za ustanovitev Oddelka za arhitekturo, ki je leta 1920 začel delovati na [[Tehniška fakulteta v Ljubljani|Tehniški fakulteti]] v Ljubljani, katere prvo poslopje je sam načrtoval (zdaj [[Fakulteta za farmacijo]]), velja za duhovnega očeta arhitekturne šole ljubljanske univerze. Na šolo je prišel leta 1921 s številnimi izkušnjami poučevanja iz Prage in s slavo Masarykovega arhitekta ter na povabilo Ivana Vurnika. Po njegovih načrtih so med 1920 in 1921 za študente zgradili skromno staro zgradbo Tehniške fakultete (Stara tehnika ob Aškerčevi cesti), kjer so se šolali prvi v Sloveniji vzgojeni arhitekti. Tudi klasicistično zgradbo ob Grabnu, kamor se je šola za arhitekturo preselila leta 1947, označuje vhodni [[baldahin]], ki ga je skupaj z učenci načrtoval Plečnik. Predvsem pa je Plečnik arhitekturno šolo zaznamoval z načinom poučevanja arhitekture, pri katerem je uporabljal uveljavljene učne metode svojega dunajskega profesorja [[Otto Wagner|Otta Wagnerja]]. Šolo si je zamislil kot delavnice, kolektive profesorjev in študentov, ki skupaj izkušajo celoten proces načrtovalskega dela. Način je bil podoben tako učnemu procesu v Wagnerjevi šoli kot starejšim arhitekturnim in celo obrtnim delavnicam. Sistem delavnic – seminarjev se je na ljubljanski šoli v veliki meri ohranil vse do konca 20. stoletja. Poučevanje, ki je temeljilo na arhitekturni kompoziciji in veščem risanju, je arhitekturno šolo v Ljubljani določilo kot bolj umetniško in manj tehnično. S specifičnim načinom študija in koreninami, ki preko Plečnika segajo do njegovega učitelja Wagnerja in naprej do G. [[Gottfried Semper|Semperja]], je danes [[Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani|Fakulteta za arhitekturo]] v Ljubljani prepoznavna kot ena pomembnih arhitekturnih šol v Srednji Evropi. Med številnimi generacijami njegovih diplomantov izstopa nadarjeni [[Edvard Ravnikar]], ki je bil po vojni nastavljen za novega predstojnika arhitekturnega seminarja/oddelka in je samozavestno nadaljeval dopolnjevanje Plečnikove Ljubljane. Plečnik je zaradi starosti (73 let), manj samozavestnih asistentov in nekoliko zaradi svojega katolicizma ostal na obrobju. Številni učenci, sledilci in naročniki pa so k svojemu ostarelemu učitelju po nasvete hodili na njegov dom v Trnovem. Nekateri učenci so ostali vpeti v kalupe Plečnikovih oblik, drugi, večinoma učenke, so se razvili v izvrstne zaščitnike kulturne dediščine ([[Nataša Šumi]], [[Špelka Valentinčič]], [[Staša Blažič]], [[Majda Neřima]], [[Gizela Šuklje]]; [[Vlasto Kopač]]).