Pivniški puč: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
m vrnitev sprememb uporabnika 176.76.241.10 (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika Gnooi Oznaka: vrnitev |
||
Vrstica 1:
[[slika:Bundesarchiv Bild 119-1486, Hitler-Putsch, München, Marienplatz.jpg|thumb|Marijin trg v Münchnu med pivniškim pučem]]
'''Pivniški puč''' ({{jezik-de|Hitlerputsch}}, ''Hitler-Ludendorff-Putsch'', ''Bürgerbräu-Putsch'' ali ''Marsch auf die Feldherrnhalle'') je bil poskus [[državni udar|državnega udara]], ki ga je leta 1923 organiziral vodja [[Nacionalsocialistična nemška delavska stranka|Nacionalsocialistične nemške delavske stranke]] (NSDAP) [[Adolf Hitler]] ob pomoči generala [[Erich Ludendorff|Ericha Ludendorffa]] in drugih voditeljev lige ''[[Kampfbund]]'', da bi prevzel oblast v [[München|Münchnu]] na [[Bavarska|Bavarskem]], kar bi jim predstavljalo odskočno desko za aktivnosti proti vladi [[Weimarska republika|Weimarske republike]]. Ime je dobil po pivnici Bürgerbräukeller, kjer je Hitler 8. novembra na svojo stran pridobil množico, ki je poslušala govor njegovega političnega konkurenta [[Gustav von Kahr|Gustava von Kahra]]. Naslednji dan, 9. novembra 1923, je približno dva tisoč nacistov korakalo proti spomeniku [[Feldherrnhalle]] v središču mesta, kjer so se spopadli s policijskim kordonom. V spopadu je umrlo 16 prevratnikov in štirje policisti. Premoč policijskih sil, ki so jih do večera okrepile še enote [[Reichswehr]]a, je pomenila konec puča.
Hitler je bil v spopadu ranjen, a se je izognil aretaciji, ker so ga umaknili na varno iz mesta. Oblasti so ga aretirale dva dni kasneje in obtožile [[izdaja|izdaje]]. S tem je pridobil pozornost na nacionalni ravni. 24-dnevni sodni proces, ki je sledil, mu je dal izvrstno priložnost promovirati svoje [[nacionalizem|nacionalistične]] nazore, saj so bile novice o njem na prvih straneh časopisov po vsej Nemčiji in drugod po svetu. Na koncu je bil obsojen izdaje in dosojena mu je bila petletna zaporna kazen v zaporu Landsberg.<ref>Hitlerjev ''Festungshaft''. To je bila najmilejša možna kazen po takratni nemški zakonodaji.</ref> V zaporu je narekoval svoje delo ''[[Moj boj]]'' sojetnikoma [[Emil Maurice|Emilu Mauriceu]] in [[Rudolf Hess|Rudolfu Hessu]]. Po samo devetih mesecih so ga 20. decembra 1924 izpustili.<ref name="gordon">Harold J. Gordon Jr., ''The Hitler Trial Before the People's Court in Munich'' (Arlington, VA: University Publications of America 1976)</ref><ref name="PressPolitics">{{cite book |title=Press and politics in the Weimar Republic |first=Bernhard |last=Fulda |year=2009 |pages=68–69 |publisher=Oxford University Press |isbn=978-0-19-954778-4 |url=https://books.google.com/books?id=StNY-71yVXQC&pg=PA68}}</ref> Po izpustitvi je spremenil strategijo in se lotil prevzema oblasti z legalnimi sredstvi namesto nasilnega prevrata in v ta namen aktivno razvijal svoje metode propagande.<ref name="ckoonz">{{navedi knjigo |first=Claudia |last=Koonz |title=The Nazi Conscience |pages=24 |isbn=0-674-01172-4}}</ref>
| |||