Benediktinski samostan Rožac: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 37:
Eppenštajnski, koroški vladarji, ter njihovi nasledniki Spanheimi so največ prispevali k ustvarjanju in utrjevanju opatije, in sicer s povečevanjem posesti opatije z raznimi podaritvami. Mnogo teh daritev posesti se je nanašalo na vasi in gospostva na slovenskem poselitvenem območju na zahodni narodnostni meji in na Krasu ter Istri. Dinastija Spanheimov, ki je med letoma 1122 in 1269 zasedala koroški vojvodski prestol, je bila močno zasidrana tudi v mejnem prostoru Furlanije, Istre in Krasa. Grofica [[Hedvika Spanheimska|Hedvika]] iz Moše, imenovana po gradu zahodno od Gorice, je bila namreč poročena z grofom [[Engelbert I. Spanheimski|Engelbertom I. Spanheimskim]] in je bila tako prednica vseh kasnejših Spanheimnov. Tako je Hedvika Spanheimom s svojo dediščino prinesla obsežne furlansko-kraške posesti v širši okolici Gorice, vključno z gradovoma Moša, Ratenj (Artegna) in tudi samo Gorico. Posesti Gorice, ki je enkrat po smrti koroškega vojvode Henrika Spanheima leta 1123 prešla v roke Goriških grofov – Henrik I. Goriški je bil 1146 kot prvi imenovan “comes de Guorze”.
Benediktinski samostan Rožac je postal drugi družinski samostan Spanheimov, kjer je bilo pokopanih kar nekaj članov družine. Poleg grofice Hedvige iz Moše še koroška vojvoda Ulrik I. († 1144) in Henrik V. († 1161). Spanheimi so Rožac obdarovali z mnogimi posestmi na Krasu, v spodnji Vipavski dolini in ob vznožju Goriških brd. Sam vojvoda [[Bernard Spanheimski|Bernard]] je leta 1220 samostanu podaril vas Črniče pri Šempasu v spodnji Vipavski dolini<ref>Gl. Kos, Urbarji II, str. 38; Härtel, Die Rosazzer Quellen, str. 83–85.</ref> ter leta 1252 še hube v Šmarju pri Sežani. Listina iz leta 1252 poimensko našteva vse nekdanje kraške vasi Spanheimov, podeljene Rožacu, ki jih je skupaj 18. Gre za vasi v tržaškem zaledju okrog Sežane, ki so se nahajale od Opatjega sela na zahodu do Dolnjega Ležečega na vzhodu.
Naslednik vojvoda Ulrik III. Spanheimski (1256–1269) pa je svoje pozicije na Krasu in robu Furlanije žrtvoval za to, da je lahko dobil absolutno prevlado na Kranjskem. <ref>Komac, Od mejne grofije, str. 147 sl., 181 sl.</ref> Že pred letom 1258 je grofom Goriškim zastavil družinski grad Moša, 1261 pa je v čedadskem mirovnem sporazumu prepustil vse svoje preostale posesti na Krasu in v Furlaniji oglejskemu patriarhu.
| |||