Krška škofija: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 66:
'''Krška škofija''' ({{jezik-la|Dioecesis Gurcensis}}, {{jezik-de|Diözese Gurk}}, v nemščini neuradno tudi ''Diözese Gurk–Klagenfurt''), v slovenščini neuradno tudi v določenih kontekstih ''Koroška škofija'', je [[Rimskokatoliška cerkev|rimskokatoliška]] sufraganska [[škofija]], ki spada pod [[Salburška nadškofija|Metropoliji Salzburg]] v [[Avstrija|Avstriji]]. Škofijski sedež je v [[Celovec|Celovcu]]. Škofija zajema celotno zvezno deželo [[Koroška (zvezna dežela)|Koroško]]. Ker živi na južnem delu dežele slovenska narodnostna skupnost [[Koroški Slovenci|Koroških Slovencev]], so osrednje strukture oziroma ustanove dvojezične. Tako imajo na primer poleg nemškega cerkvenega lista ''[[Kärntner Kirchenzeitung]]'' tudi slovenski list ''[[Nedelja (časopis)|Nedelja]]''.
V
== Zgodovina ==
Vrstica 73:
Sedež krških škofov je bil dolga stoletja [[Straßburg, Avstrija|grad Straßburg]] na Severnem Koroškem (do leta 1793), potem za kratek čas baročni [[dvorec Pöckstein]]. Z [[Jožefinske reforme|jožefinskimi reformami]] konec 18. stoletja je bila škofija 1787 povečana in sedež prenesen v [[Celovec]]. Pridobila je 96 župnij od Salzburga, 56 od [[Gorica|Gorice]], 5 od [[Ljubljana|Ljubljane]] ter 1 župnijo od nekdanje [[Lavantinska škofija|Lavantinske škofije]]. Ko je [[Anton Martin Slomšek]] leta 1859 premestil sedež svoje škofije v [[Maribor]], je Krška škofija pridobila še [[Labotska dolina|Labotsko dolino]]. Odtlej se meje škofije ujemajo z mejami dežele Koroške, ki so s časovnim zamikom sledile spremembam državnih meja, kar pomeni, da je krška škofija v 20. stoletju izgubila ozemlje v [[Mežiška dolina|Mežiški dolini]] v korist Lavantinske (mariborske) škofije in [[Jezersko]] v korist Ljubljanske škofije na ozemlju Jugoslavije oz. Slovenije ter Kanalsko dolino oz. [[Trbiž]] v korist Videmske nadškofije v Italiji.
Do jožefinske reforme škofija za Slovence ni imela posebnega pomena, po razširitvi pa je postala v južnem delu pretežno slovenska in Celovec je postal pomembno versko-kulturno središče za Slovence. V bogoslovju so negovali slovenski jezik, mnogi slov. duhovniki so literarno delovali in pomagali ohranjati slovensko naravo južne Koroške. V Celovcu je imela v letih 1851 do 1918 sedež [[Mohorjeva družba]].
Leta 1824 je bil na sedež krškega škofa imenovan prvi Slovenec, [[Jakob Peregrin Paulič|Jakob Peregrin Pavlič]]/Paulitsch/Paulič (1757 - 1827), rojen na [[Žihpolje|Žihpoljah]].<ref>- Bojan-Ilija Schnabl : ''Nova dognanja in odkritja''. V: [[Nedelja]] 3 (20.1.2013) str. 13.
- - Bojan-Ilija Schnabl: 1824 in 1849, ključni letnici za razumevanje slovenske politične in ustavne zgodovine na Koroškem. V: Koroški koledar 2014. Celovec 2013, str. 177–189.
</ref> 3. decembra 2019 je bil imenovan za škofa [[Jože Marketz]], ki je drugi krški škof slovenskega rodu. Približno četrtina duhovnikov v škofiji je Slovencev.
▲3. decembra 2019 je bil imenovan za škofa [[Jože Marketz]], ki je drugi krški škof slovenskega rodu. Približno četrtina duhovnikov v škofiji je Slovencev.
Oktobra 1972 je škofijska sinoda sprejela zakon o sožitju Nemcev in Slovencev v koroški cerkvi, na podlagi česar se je položaj slovenskih vernikov nekoliko izboljšal. Slovenci imajo poseben oddelek dušnopastirskega urada, ki je pristojen za dvojezično področje škofije (70 župnij v 8 dekanijah od skupaj 25); slovenski katoliški delovni odbor združuje vrsto stanovskih organizacij katoliške prosvete ([[duhovniško združenje Sodalitas]]), v [[Tinje, Koroška|Tinjah]] deluje od 1961 Dom duhovnih vaj oz. [[Katoliški dom prosvete Sodalitas]]
[[slika:Gurk Dom 26112006 02.jpg|thumb|right|250px|[[Sostolnica Marijinega vnebovzetja, Krka]]]]
| |||