Razumnost: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
nov iz en wiki |
pravopis |
||
Vrstica 19:
Naloga razumnosti je določiti, kateri ukrep je treba izvesti v katerih koli konkretnih okoliščinah. To nima nobene zveze z neposredno voljo dobrega, ki ga zazna. Razumnost ima glede na druge vrline sposobnost direktive. Osvetli pot in meri areno za njihovo vadbo. Brez previdnosti pogum postane brezumnost; usmiljenje se potopi v šibkost, svobodno samoizražanje in prijaznost v nezaupanje, ponižnost v degradacijo in arogantnost, nesebičnost v pokvarjenost, zmernost pa v fanatizem. Kultura in disciplinirane akcije bi morale biti približno koristne akcije. Njena pisarna mora za vsakega v praksi določiti čas, kraj, način itd., ki jih je treba upoštevati in ki jih sholastiki sestavljajo pod pojmom ''medium rationis''. Torej je, čeprav kvalificira intelekt in ne volje, kljub temu pravilno oblikovana moralna vrlina.<ref name="delany">[http://www.newadvent.org/cathen/12517b.htm Delany, Joseph. "Prudence." The Catholic Encyclopedia. Vol. 12. New York: Robert Appleton Company, 1911. 2 May 2014]</ref>
Razumnost velja za merilo moralnih vrlin, saj ponuja model etično dobrih dejanj. »Umetniško delo je resnično in realno s svojo skladnostjo z vzorcem svojega prototipa v umetnikovem umu. Na podoben način je svobodna dejavnost človeka dobra, če se ujema z vzorcem razumnosti«. (Josef Pieper) Na primer, borzni posrednik na podlagi svojih izkušenj in vseh razpoložljivih podatkov presodi, da je koristno, da jutri ob 14:00 prodate delnico A in kupite delnico B danes. Vsebina odločitve (npr. zaloga, znesek, čas in sredstva) je rezultat razumnosti, medtem ko dejansko izvajanje odločbe lahko vključuje tudi druge vrline, kot je odločnost (to storite kljub strahu pred neuspehom). ) in pravičnost (dobro opravlja svoje delo za svoje podjetje in družino). Dejansko 'dobroto' dejanskega dejanja se meri v skladu s prvotno odločitvijo, sprejeto
V grški in sholastični filozofiji je 'oblika' posebna značilnost neke stvari, zaradi katere je to kar je. S tem jezikom razumnost daje drugim vrlinam obliko notranjega bistva; torej njen specifični značaj kot vrlina. Na primer, vsa dejanja, ki pripovedujejo resnico, ne veljajo za dobra, če jih obravnavamo kot storjena z iskrenostjo. Kar pravi govorjenje resnice kot vrlino je to, ali je storjena razumno.
| |||