Gimnazija Nova Gorica: Razlika med redakcijama

 

Začetki goriškega srednjega šolstva se pojavijo leta 1620 z ustanovitvijo jezuitskega kolegija, ki ga je med drugimi vodil zgodovinopisec in profesor sholastične filozofije [[Martin Bauzer|Martin Bavčer]] iz Solkana (1595–1668). Do leta 1818 se je srednje šolstvo v Gorici že razvilo do avstrijske državne gimnazije, realke in učiteljišča, v tem letu pa se je ustanovilo še bogoslovno semenišče kot prvi visokošolski zavod [[Avstrijsko primorje|Avstrijskega primorja]]. Vendar pouk ni potekal v slovenščini, kar je 1847 vodilo v prve tečaje slovenskega jezika na goriški državni gimnaziji. Leta 1871 je bilo v Gorici že ustanovljeno prvo slovensko državno učiteljišče. 15. septembra 1910 so na goriški državni gimnaziji uvedli paralelko s slovenskim učnim jezikom, v šolskem letu 1913/1914 pa je postala goriška gimnazija prva in edina slovenska gimnazija takratne Avstro-Ogrske monarhije, vendar je njeno delovanje že po kratkem času prekinila 1. svetovna vojna.

Italijanska zasedba je prekinila pouk v slovenščini, fašisti pa so z [[Giovanni Gentile|Gentilejevo reformo]] učiteljišče najprej izselili v Tolmin in ga 1927 dokončno ukinili. Šele po kapitulaciji fašistične Italije 1944 je lahko goriška gimnazija znova delovala pod nemško okupacijo, leto kasneje pa je bila Gorica po osvoboditvi z novo mejo odrezana od slovenskega zaledja. Odločilna za slovensko šolstvo v Gorici je bila [[Morganova linija|zavezniška vojaška uprava]], ki je s šolskim letom 1945/1946 priznala klasični licej in učiteljišče kot samostojni srednji šoli s slovenskim učnim jezikom, italijanska vlada ju je nato uradno priznala šele leta 1961. Po podpisu [[Mirovna pogodba z Italijo (1947)|mirovne pogodbe z Italijo]] 1947, ki je potrdila novo razmejitev, je sledila odločitev o gradnji Nove Gorice in ustanovitvi gimnazije, ki je pričela s prvim šolskim letom 1947/1948 v Šempetru pri Gorici. Leta 1961 se je preselila v današnje prostore na Delpinovi ulici v centru Nove Gorice.