Gimnazija Nova Gorica: Razlika med redakcijama

Italijanska zasedba je prekinila pouk v slovenščini, fašisti pa so z [[Giovanni Gentile|Gentilejevo reformo]] učiteljišče najprej izselili v Tolmin in ga 1927 dokončno ukinili. Šele po kapitulaciji fašistične Italije 1944 je lahko goriška gimnazija znova delovala pod nemško okupacijo, leto kasneje pa je bila Gorica po osvoboditvi z novo mejo odrezana od slovenskega zaledja. Odločilna za slovensko šolstvo v Gorici je bila [[Morganova linija|zavezniška vojaška uprava]], ki je s šolskim letom 1945/1946 priznala klasični licej in učiteljišče kot samostojni srednji šoli s slovenskim učnim jezikom, italijanska vlada ju je nato uradno priznala šele leta 1961. Po podpisu [[Mirovna pogodba z Italijo (1947)|mirovne pogodbe z Italijo]] 1947, ki je potrdila novo razmejitev, je sledila odločitev o gradnji Nove Gorice in ustanovitvi gimnazije, ki je pričela s prvim šolskim letom 1947/1948 v Šempetru pri Gorici. Leta 1961 se je preselila v današnje prostore na Delpinovi ulici v centru Nove Gorice.

 

 

== Znani dijaki ==