Razbitina Lusitanie leži na globini 93 m in 11 milj (18 km) južno od polotoka Old Head Of Kinsale. RazbitinaKer je bilakapitan odkritaTurner kmaluz ladje v času napada vzel ladijski dnevnik in grafikone z ladje, je bil to eden glavnih dejavnikov, da so določili položaj razbitine in našli razbitino po prvi svetovni vojni. Ladja leži na svojem desnem boku in skriva luknjo udarca s torpedom. Razbitina se je zaradi sile s katero je premec udaril v dno, skupaj s silami zimskih plimovanj in korozije močno podrla, razpadla in obrnila na desno stran. Premec ima »nenavadno ukrivljenost«, ki je lahko povezana s pomanjkanjem trdnosti zaradi izgube nadgradnje in dimnikov. Nadgradnja je najvidnejši del razbitine, ki je najbolj uničen. Leta 1982 je podjetje Oceaneering International od štirih propelerjev odstranilo tri, le desnega na desnem boku ni bilo mogoče odstraniti, ker je močno zakopan v pesku. Nadaljnje odprave na razbitino so odkrile, da je ladja res prevažala veliko količino orožja in nekaj streliva, od tega nekaj zelo nevarnega. Čeprav razbitina leži v dovolj plitvi vodi, da jo lahko obiskujejo potapljači, so nadaljnje odprave ugotovile, da je razbitina Lusitanie v primerjavi z razbitino [[RMS Titanic|Titanica]] in razbitino ladje [[HMHS Britannic|Britannic]], v precej slabšem stanju zaradi prisotnosti ribiških mrež, ki ležijo na razbitini. Posledično je razbitina nestabilna in se lahko v nekem trenutku popolnoma zruši. Nedavno so bili objavljeni akademski komentarji, ki iščejo rešitve glede lastništva in preprečevanje nadaljnjega poslabšanja razbitine.
