Lavantinska škofija: Razlika med redakcijama

Salzburški nadškof s tem sicer ne bi bil prizadet, a ker bi lahko Leopold z istim argumentom (preobsežnost obstoječe škofije) utemeljeval tudi željo po odcepitvi dela salzburške nadškofije, ga je salzburški nadškof pri tej nameri prehitel. Salzburška nadškofija je bila namreč še večja kot passauska, ob tem pa so Visoke Ture Štajersko popolnoma zapirale proti [[Salzburg|Salzburgu]]. Ko se je vojvoda Leopold podal v Palestino na križarsko vojno, je nadškof Eberhard II. hitro pridobil dovoljenje papeža za ustanovitev Sekovske (današnje graške) škofije, ki jo je ustanovil leta 1218. Ko se je vojvoda Leopold vrnil, je bil postavljen pred izvršeno dejstvo. Štajerska je imela svojega škofa, ki pa je bil popolnoma odvisen od Salzburga in ne od deželnega kneza. Od ustanovitve te škofije so bili lavantinski škofije od nadškofa v [[Salzburg]]u odvisni bolj, kot je bilo to določeno po splošnem [[Kanonsko pravo|cerkvenem pravu]].<ref>Rybar Miloš, 750 let lavantinske škofije</ref> Lavantinska škofija je bila ob ustanovitvi "lastniška" škofija, ker je bila ustanovljena na ozemlju salzburške nadškofije in je bil salzburški nadškof fevdni gospod lavantinskemu škofu, ta pa njegov vazal. Tudi imenovanje sufraganskih lavantinskih škofov si je salzburški nadškof pridržal zase, kar je pomenilo, da lavantinskega škofa ni imenoval [[papež]], čeprav se je v nekaj izjemnih primerih to zgodilo).<ref>Rybar Miloš, 750 let lavantinske škofije</ref> Na enak način je salzburški nadškof ustanovil sekovsko (danes graško), chimseejevsko in krško (danes Celovško) škofijo. Tem škofom je izročal v fevd temporalije, škofje pa so mu morali zapriseči zvestobo, kot vazali fevdnemu gospodu. Šele leta 1457 je cesar [[Friderik III. Habsburški|Friderik III.]] lavantinskemu škofu podelil dedni knežji naziv ''»knezoškof''«.

Šele leta 1244 je salzburški nadškof določil meje lavantinske škofije. <ref>Rybar Miloš, 750 let lavantinske škofije</ref>, ki je obsegala naslednje župnijske cerkve: [[Šentandraž v Labotski dolini|Šentandraž]], [[Lavamünd|Labot]], [[sv. Florjan ob Laznici]] (srednja Štajerska), s podružnicami Sv. Peter pri Lindenbergu, sv. Martin v Sulmski dolini, ter [[Sussenteller|sv. Andrej v Slatinskem dolu]], jugovzhodno od [[Lipnica, Avstrija|Lipnice]]<ref>Rybar Miloš, 750 let lavantinske škofije</ref>. Škof [[Heinrich IV. Krapff]] je namreč prosil [[papež Gregor XI.|papeža Gregorja XI.]], da vključi v njegovo škofijo tudi župnijo sv. Florjan, ki pa je takrat obsegala veliko večje območje kot danes, kajti škofija ima tako majhne prihodke, da ''»škof ne more živeti niti kot boljši župnik.''« Tako je ta župnija postala t. i. mensalna dobrina, kar je pomenilo, da se je njen prihodek smatral za osebni prihodek škofa. Po drugi strani pa je to pomenilo, da je škof postal tudi župnik župnije Sv. Florijana in je moral za dušno-pastirsko in upravno delo postaviti svojega [[vikar]]ja. Leta 1376 so določili, da sme vikar zase in za svoje kaplane uporabljati župnišče, polja in pašnike in na teh ozemljih sprejemati darila in dajatve. Leta 1381 so višino letnih prejemkov vikarja, določili na 40 [[Gulden|guldnov]].

V času jožefinskih reform za časa cesarja [[Jožef II. Habsburško-Lotarinški|Jožefa II]]. sta bili lavantinski škofiji priključeni župniji v [[Velikovec|Velikovcu]] (1786) in v [[Celje|Celju]] (1789), vse župnije na Štajerskem, severno od Drave, pa so pripadle Sekovski škofiji (prednici Graške škofije). Da bi lahko škof bolje upravljal zelo obsežno škofijo, so bile leta 1859 koroške župnije prenesene pod upravo [[Krška škofija|Krške škofije]], v zameno zanje pa so lavantinski škofiji pripadle župnije v Mariboru in njegovi okolici. Takoj po tej spremembi je škof [[Anton Martin Slomšek]] prestavil lavantinski škofijski sedež v [[Maribor]]. Župnije lavantinske škofije, ki so po [[Prva svetovna vojna|prvi svetovni vojni]] ostale v Avstriji, so bile priključene [[Krška škofija|Krški škofiji]] ali Sekovski škofiji.