Postmoderna literatura: Razlika med redakcijama

'''Postmodernizem''' je zadnja velika smer ameriške in evropske [[književnost]]i druge polovice 20. stoletja, za katerega je značilna uporaba posebne vrste [[metafikcija|metafikcije]], in sicer postmodernistične metafikcije. Značilna zanj je še radikalizacija metafizičnega [[nihilizem|nihilizma]].

 

 

== Zgodovina ==

Metafizični nihilizem pa se v postmodernizmu (oz.: v filozofiji postmodernizma) še zaostri, saj odpade tudi zavest kot zadnji temelj nekakšne resničnosti. Če je bil v modernizmu subjekt še močan, v postmodernizmu odpade. Subjekta tu ni več. Derrida je v svoji kritika Husserlove misli opozoril, da je notranji monolog prav tako strukturiran kot jezik in posledično posredovan, neavtentičen in zaradi tega pravzaprav oddaljen od zavesti.

 

 

Na postmodernizem in na postmoderno stanje (teh dveh pojmov ne smemo zamenjevati) se veže veliko teorij, ki imajo skupno točko, in sicer problematizirajo odnos do resničnosti. Po Baudrillardu realno ne eksistira več, ampak se nam kaže le še kot prazna in zavajajoča simulacija. Za Bergerja in Luckmanna resničnost ni nekaj substancialnega, ampak je proizvod jezika. Hyden White in Foucault pa opozarjata, da je naše vedenje o zgodovini (torej o neki pretekli resničnosti) le narativna konstrukcija ter da se je v zgodovinopisju izbrisala meja med resničnostjo in fikcijo (J. L. Borges to izdatno tematizira v svojih kratkih zgodbah). Pomemben za razumevanje postmodernizma je Wittgenstein in njegova teorija jezikovnih iger. Wittgenstein opozarja, da jezik ne vsebuje dejanske resničnosti. Obstajajo zaznave, ki so vsem skupne, in na tej podlagi se konstruirajo različne jezikovne igre oz. konvencije. »Svet ni nekaj realnega, kar bi obstajalo zunaj jezikovnih iger. Svet nam je dan šele z jezikom in v jeziku.« Jezik torej ne odslikava/opisuje, temveč konstruira. Relativnost kakršnekoli resničnosti zunaj jezika pomeni skrajni metafizični nihilizem (Virk). Že Saussure je opozoril, da je povezava med označevalcem in označencem poljubna in da nista v nikakršni zvezi, razen tej, da ju je konvencija povezala skupaj.

 

== Odnos do realizma ==

 

Že v modernizmu fikcijski svet ne obstaja več objektivno, ampak je kreacija pripovedovalčeve zavesti. Realizem se je še pretvarjal, da so v romanu še resnični ljudje in da so lahko vsa njihova dejanja povezana skupaj v neko tvorbo, tj. roman. (B. S. Johnson).

 

V Fowlesovem romanu Ženska francoskega poročnika je bralec soočen z različnimi signali, da bere izmišljeno zgodbo, ki se dogaja v 19. stoletju, kar prekinja njegovo morebitno vživetje. Po eni strani pripovedovalec opozarja, da beremo nekaj, kar si je sam izmislil: {{navedek|Ne vem. Zgodba, ki jo pripovedujem je čista izmišljija. Osebe, ki jih ustvarjam, nikoli niso živele drugje kot v moji glavi, če sem se do zdaj delal, kot da poznam njihova srca in najbolj skrite misli, je tako samo, ker se držim ob času moje zgodbe obče sprejetega načina pisanja (tako kot sem prevzel tudi nekaj tedanjega besedišča in »izraza«) /.../ Toda živim v času Barthesa in Robbe-Grilleta.}} (82) Po drugi strani pa izenačuje realnost in fikcijo (tudi priljubljen Borgesov prijem): {{navedek|Mary ima danes, ko to pišem, pra-pra-pravnukinjo, ki je zelo podobna prednici; njeno ime pa je znano po vsem svetu, saj je ena najimenitnejših mladih igralk angleškega filma.}}<ref>Virk: Strah pred naivnostjo. Ljubljana: Lud Literatura, 2001. 82</ref>

 

Postmodernizem zato poleg tega govori tudi o naravi same literature, ozavešča postopke pisanja in opozarja, da je fikcija konstrukt ter tako ruši prej omenjeno pogodbo med bralcem in avtorjem. Metafikcija je najbolj distinktivna formalna praksa postmodernističnih pisateljev.

 

Metafikcija pomeni literaturo, ki govori sama o sebi. Gre za takšno pripovedno ubeseditev, ki govori sama o sebi <ref>Virk: Strah pred naivnostjo. Lubljana: LUD Literatura, 2001.</ref> (Virk). in ki je samorefleksivna, tako da sproti osvešča svoje postopke<ref>Janko Kos: Postmodernizem. Ljubljana: DZS, 1995.</ref>. »Metafikcija je fikcija o fikciji – se pravi, fikcija, ki zajema vase komentar o svoji lastni pripovedni in/ali jezikovni identiteti.« <ref>Hutcheon: Narcissistic Narrative. The metafictional paradox. Methuen, New York and London, 1984</ref> »Najmanjši skupni imenovalec metafikcije je, da ustvari fikcijo in obenem poda izjavo o ustvaritvi te fikcije.« <ref>Waugh: Metafiction. The Theory and Practice of Self-Conscious Fiction. Routledge: London and New York, 2984</ref>

 

»Ker se pa s tako [živo] domišljijo pisalec te pravljice ne more ponašati in ker bi rad še nekaj poštenih možakov čisto stare korenine bralcu pred oči postavil, zapustimo za več časa svojega mladega prijatelja na Slemenicah, naj se seznanja in udomačuje, kakor mu drago, ter pogledimo doli v Obrhek /.../ Pot do tjakaj ne bo dolga, kajti komaj četrt ure ti bo treba, če malo urneje stopiš.«

# dela, ki temeljijo na medbesedilnosti

## medbesedilnost v obliki privzetih citatov

 

Julija Uršič uvrsti kombiniranje elementov visoke in nizke kulture pod medbesedilnost in sicer kot povzemanje večjih struktur

 

=== Ameriška metafikcija ===

 

Predstavniki: [[John Barth]], [[Donald Barthelme]], [[Giannina Braschi]], [[Richard Brautigan]], [[Robert Coover]], [[Dave Eggers]], [[Thomas Pynchon]], [[David William Foster]] ...

Glede postmodernističnosti je to najmanj sporna smer. Povezana je z uvedbo šol kreativnega pisanja. Andrej Blatnik pravi, da je ameriška metafikcija strogo samonanašalna in nima nič opraviti z realnim izkustvom.<ref>Andrej Blatnik: Labirinti iz papirja. Ljubljana: LUD Literatura, 1994. 25.</ref> Pojmovanje ameriške metafikcije kot mehke avantgarde je neustrezno, a vendar je našla pri njej nekaj izraznih sredstev: brisanje razlike med umetnostjo in življenjem, visoko in nizko literaturo, različnimi vrstami umetnosti, ...

 

Začetek je Barthov Trgovec s tobakom. Posebnost ameriške metafikcije je za razliko od evropskega metafikcijskega pisanja zgledovanje po nacionalni literarni tradiciji.

 

Paranoja je odziv na človekovo izgubo resničnosti in iskanje izgubljenega smisla. Sherlock Holmes boleha za interpretativno paranojo. Konstruira smiselne svetove, da si razloži dogodke, in ti svetovi zadobijo status resničnosti. V detektivskem romanu to še deluje. V Ecovem posnetku slavnega detektiva v romanu Ime rože, kjer Viljem iz Baskervilla (referenca na epizodo Sherlocka Holmesa z naslovom Baskervillski pes) raziskuje umore, pa se interpretacija resničnosti ob koncu pokaže za neustrezno, čeprav se je vmes njegova teorija skladala z resničnostjo oz. je Viljem s svojo teorijo vplival na resničnost (fikcija se je udejanjila). V drugem Ecovem romanu Foucaltovo nihalo smo prav tako priča vplivu fikcije na realni svet. Trojica urednikov si izmisli neko razlago, ki postane stvarnost (podobno kot v Imenu rože torej). Izmislek lahko postane resničnost, fikcija ni nedolžen svet, ločen od realnega, ampak vanj posega in tako spremeni svoj ontološki status. Ko iz sveta izgine vrhovna instanca/Resnica, svet na sebi izgubi smisel in človek je prisiljen, da ga sam osmišlja, zato v svetu išče pomene, vsako stvar interpretira in ji išče kontekst smisla.

 

 

Ne gre za odkrivanje resnice/resničnega (modernizem), ampak za proizvodnjo resnice. McHale trdi, da Ecov roman metafikcijsko tematizira modernističen način branja. Ta način branja je paranoičen, ker v vsem išče (in najde) pomene. Paranoično branje je v modernizmu legetimizirano kot edino pravo. Razmišljanje o zaroti je (neuspešen) poskus razumeti nedojemljivi svet. Romani paranoje so značilno, a ne tudi nujno postmodernistični. Problematizacija resničnosti je namreč ena od duhovnozgodovinskih lastnosti postmodernizma: vsakdanja izkustva sprejemamo v obliki zgodb, zgodovinopisje je narativno strukturirano, pravzaprav je narativnost (perspektiva, ki konstruira) organizacijski pristop vsakega diskurza.

 

{{Portal:Literatura/povezava}}

 

[[Kategorija:Književnost]]

[[Kategorija:Postmodernizem|Književnost]]