Lavantinska škofija: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Shabicht (pogovor | prispevki)
Shabicht (pogovor | prispevki)
Vrstica 62:
V času jožefinskih reform za časa cesarja [[Jožef II. Habsburško-Lotarinški|Jožefa II]]. sta se Lavantinski škofiji priključili župniji v [[Velikovec|Velikovcu]] (1786) in v [[Celje|Cel ju]] (1789), vse župnije severno od Drave pa so pripadle Sekovnski škofiji (prednici Graške škofije). Da bi lahko škof bolje upravljal zelo obsežnoškofijo, so bile leta 1859 koroške župnije prenesene pod upravo [[Krška škofija|Krške škofije]], v zameno zato pa so Lavantinski škofiji pripadle župnije v Mariboru in njegovi okolici. Takoj po tej spremembi je škof [[Anton Martin Slomšek]] prestavil lavantinski škofijski sedež v Maribor, kar je dejansko pomenilo ustanovitev nove škofije.
 
===Mariborska škofija in cerkvenopolitični dogodbi po prvi svetovni vojni===
Po [[Prva svetovna vojna|prvi svetovni vojni]] je Sveti sedež Lavantinsko škofijo zaradi spremenjenih državno-ozemeljskih razmer, razpada [[Avstro-Ogrska|Avstro-Ogrske monarhije]] in ustanovitve [[Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev|Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev]] (kasnejše [[Kraljevina Jugoslavija|Jugoslavije]]), 1. maja 1924 izvzel iz Metropolije Salzburg in jo neposredno podredil sebi. S tem se je končalo obdobje med letoma 1446 in 1923, ko je salzburški nadškof imenoval in posvetil vsakokratnega lavantinskega škofa, ta pa je smel nositi cesarsko-kraljevi naziv »knezoškof«. [[Andrej Karlin]] je ob imenovanju 6. junija 1923 tako postal prvi škof, ki ga je neposredno imenoval Sveti sedež. Istega leta so bile škofiji priključene vse župnije škofij Krka, Seckau/Sekova in Sombotel, ki so po novi državni razmejitvi ostale v kraljevini SHS.