Lavantinska škofija: Razlika med redakcijama

 

4. septembra 1859 je takratni lavantinski škof [[Anton Martin Slomšek]] njen sedež prenesel v [[Maribor]] (ki je bil z okolico takrat še del Sekovske škofije s sedežem pri [[Graz|Gradcu]]), kjer je bila nato ustanovljena [[Mariborska škofija]], lavantinska samo še po imenu.

==== Ustanovitveno pismo salzburškega nadškofa Eberharda II. ====

 

Anno ab incarnatione domini MCCXXVIII, indictione prima, dat. Salzburge, VI idus maii, pontificatus nostri anno XXVIII.

 

 

Slovensko ozemlje severno od [[Drava|Drave]] je po razmejitvi cesarja [[Karel Veliki|Karla Velikega]] leta 811 pripadlo [[Salzburg|Nadškofiji Salzburg]], južno od Drave pa [[Oglejski patriarhat|oglejskemu patriarhatu]].<ref>Rybar Miloš, 750 let lavantinske škofije</ref> Salzburški nadškofje so na svojem obširnem ozemlju ustanovili več podložnih škofij, tako npr. leta 1070 krško (sedanjo [[Celovec|celovško]]) škofijo, v 13. stoletju pa kar tri škofije. Nadškof [[Eberhard II.]] je leta 1216 ustanovil škofijo [[Chiemsee]] na [[Bavarska|Bavarskem]] in leta 1218 sekovsko (današnjo [[Gradec|graško]]) škofijo.

 

Salzburški nadškof s tem sicer ne bi bil prizadet, a ker bi lahko Leopold z istim argumentom (preobsežnost obstoječe škofije) utemeljeval tudi željo po odcepitvi dela salzburške škofije, ga je salzburški nadškof pri tej nameri prehitel. Salzburška nadškofija je bila namreč še večja kot pasovska, ob tem pa so Visoke Ture Štajersko popolnoma zapirale proti Salzburgu. Ko se je vojvoda Leopold podal v Palestino na križarsko vojno, je nadškof Eberhard II. hitro pridobil dovoljenje papeža za ustanovitev sekovske (današnje graške) škofije, ki jo je ustanovil leta 1218. Ko se je vojvoda Leopold vrnil, je bil postavljen pred izvršeno dejstvo. Štajerska je imela svojega škofa, ki pa je bil popolnoma odvisen od Salzburga in ne od deželnega vojvode. Od ustanovitve te škofije so bili lavantinski škofije od nadškofa v [[Salzburg]]u odvisni bolj, kot je bilo to določeno po splošnem cerkvenem pravu.<ref>Rybar Miloš, 750 let lavantinske škofije</ref> Lavantinska škofija je bila ob ustanovitvi "lastniška" škofija, ker je bila ustanovljena na ozemlju salzburške nadškofije in je bil salzburški nadškof fevdni gospod lavantinskemu škofu, ta pa njegov vazal. Tudi imenovanje lavantinskih škofov si je salzburški nadškof pridržal zase, kar je pomenilo, da lavantinskega škofa ni imenoval [[papež]], čeprav se je v nekaj izjemnih primerih to zgodilo).<ref>Rybar Miloš, 750 let lavantinske škofije</ref> Na enak način je salzburški nadškof ustanovil sekovsko (danes graško), chimseejevsko in krško (danes Celovško) škofijo. Tem škofom je izročal v fevd temporalije, škofje pa so mu morali zapriseči zvestobo, kot vazali fevdnemu gospodu. Šele leta 1457 je cesar Friderik III. lavantinskemu škofu podelil dedni knežji naziv ''knezoškof''.

 

Lavantinski škofje so sprva živeli v [[Freising|Brežah]] in se leta 1329 preselili na novo pridobljeni grad Tvimberg pri [[Bad Sankt Leonhard|Šentlenartu]] v [[Labotska dolina|Labotski dolini]]. Šele veliko kasneje so lahko prestavili škofijski sedež v tedanjo župnijsko cerkev pri [[Šentandraž v Labotski dolini|Šentandražu]] v Labotski dolini. V takratnem času namreč ni bila izjema, da se škofijski sedež in stolna cerkev nista nahajala v istem kraju. Enako je bilo tudi pri drugih sufraganskih škofijah [[Salzburška nadškofija|salzburške nadškofije]]: [[Krška škofija|krški škofje]] so živeli na gradu [[Strasbourg, Avstrija |Strasbourg]], Sekavski pa na gradu [[Seckau]] pri [[Lipnica, Avstrija|Lipnici]], tudi sami salzburški nadškofje so živeli ob [[Kimsko jezero|Kimskem jezeru]].