Lavantinska škofija: Razlika med redakcijama

4. septembra 1859 je takratni lavantinski škof [[Anton Martin Slomšek]] njen sedež prenesel v [[Maribor]] (ki je bil z okolico takrat še del Sekovske škofije s sedežem pri [[Graz|Gradcu]]), kjer je bila nato ustanovljena [[Mariborska škofija]], lavantinska samo še po imenu.

 

 

 

''Za čudo v ustanovni listini ni govora o pogojih, pod katerimi je Rim dovolil ustanovitev škofije. Tu ni govora o dohodkih škofovih, ne o zaokrožitvi njegove škofije. Od pogojev povdarja listina le to, da nova škofija ne sme biti na noben način v breme ali v škodo solnograškemu stolnemu kapitolu, ne v gmotnem oziru, ne glede dostojanstva, običajev, svoboščin in predpravic. Pač pa listina vsebuje prav trde predpise, po katerih je lavantinski škof bil popolnoma odvisen od Solnograda; bil je skoraj manj, kakor dandanes pomožni škofje, katerim so vsaj dohodki kolikor toliko zagotovljeni, dočim je lavantinski škof bil skoraj brez vseh sredstev in dolgo časa niti strehe ni imel pri Sv. Andražu. Nadškof izrecno določa, da lavantinski prošt in kapitol nimata prav nobene pravice pri izvolitvi škofa; izvolitev in imenovanje pridrži nadškof sebi in svojim naslednikom s soglasjem solnograškega kapitola. Pač pa si lavantinski kapitol sme sam voliti svojega prošta, toda le izmed solnograških kanonikov. Izmed svojih kanonikov so tudi nadškofje navadno jemali lavantinske škofe, tako je lavantinska stolica bila le nekaka solnograška ekspozitura. Glede škofa samega določa dalje ustanovna listina naslednje: Ko novoimenovani škof sprejme prstan in časne dohodke, mora pred kapitolom nadškofu priseči zvestobo, pred posvetitvijo pa v nadškofovi navzočnosti tudi kapitolu, da mu bo vedno vdan, da bo branil njegove pravice in mu ne bo nikdar nasprotoval. Ko je solnograška stolica izpražnjena, se ne sme lavantinski škof prav nič vmešavati v izvolitev nadškofa, tudi ne sme v solnograški stolnici opravljati škofovskih funkcij, razen če ga kapitol pokliče. Sploh izven svoje škofije ne sme opravljati škofovskih opravil, če ga nadškof k temu ne pooblasti. Tudi v pravne zadeve, ki jih v odsotnosti nadškofovi rešuje stolni kapitol, se lavantinski škof ne sme vtikati. Ako se ob slovesnih prilikah podložni škofje zberejo okoli nadškofa, določa listina naslednji red: nadškofu na levici stoji ali sedi po starem običaju vedno stolni prošt solnograški, na desnici poleg nadškofa najprej krški škof, potem drugi po starosti škofij, torej je lavantinski škof bil na zadnjem mestu.''