Fižol: Razlika med redakcijama

{{Taxobox

| image = Snijboonplanten Phaseolus vulgaris.jpg

| image_width = 240px

 

Domovina fižola je [[Južna Amerika]]. Pred davnimi leti so ga že [[Ameriški staroselci|Indijanci]] sadili skupaj s [[koruza|koruzo]], [[buča]]mi in [[navadna konoplja|konopljo]]. Uživali so zelenega in posušenega, pa tudi fižolovi listi so bili priljubljeni. V [[Evropa|Evropi]] se prvič omenja leta [[1542]], [[Slovenci]] pa smo ga začeli gojiti v [[17. stoletje|17. stoletju]]. Legenda pravi, da se je veliki puščavnik [[sveti Simon|sv. Simon]] na smrtni postelji zaradi lakote, ki je vladala, odrekel [[meso|mesu]] in si je za poslednjo jed zaželel krožnik fižola. V [[srednji vek|srednjem veku]] so fižolu rekli ''meso ubogih''. V zvezi s fižolom so imeli v [[Prekmurje|Prekmurju]] in v [[Bela krajina|Beli Krajini]] kar precej navad in običajev. Fižol, kuhan na [[mleko|mleku]] ali na vodi in nezabeljen, je bil včasih [[post]]na jed.

== Prehranska vrednost ==

Fižol je danes nenadomestljiva skupina zelenjave. Med [[povrtnina]]mi ima suho fižolovo zrnje visoko energijsko vrednost, saj 100 [[gram|g]] vsebuje 335 [[kalorija|kalorij]]. To vrednost predstavljajo [[ogljikovi hidrati]], ki zavzemajo 55 [[odstotek|odstotkov]] od vseh sestavin v zrnu. Lupina suhega zrna je [[celuloza|celulozna]] in težje prebavljiva. Z rednim uživanjem fižolovih jedi telo bogatimo s [[fosfor]]jem, [[magnezij]]em, [[kalcij]]em, [[železo]]m in [[kalij]]em. Ker vsebuje fižol malo [[natrij]]a in veliko [[kalij]]a, učinkuje diuretično. Vsebuje tudi [[vitamin B|vitamine iz B skupine]], [[karotin]] in [[vitamin C]] ter vitamin D.