Kapitel: Razlika med redakcijama

Način plastičnega oblikovanja kapitela se je menjal tekom stilskih obdobij. Najzgodnješi v [[Egipčanska umetnost|egipčanski umetnosti]] je bil v obliki lotosovega cveta ali papirusa. V [[Grškastarogrška klasikaumetnost|antični grški umetnosti]] se po obliki kapitela razlikujejo stili v arhitekturi (dorski redslog, jonski redslog in korintski redslog). V [[Rimska klasikaumetnost|rimski umetnosti]] se je pojavil kompoovnizitni (kombinacija jonskega in korintskega kapitela). V pozni antiki so se rastlinski in drugi okrasni elementi vse bolj stilizirali. V [[Bizantinska umetnost|bizantski umetnosti]] so se uporabljale nove oblike kapitelov (košarasti, trapezasti, čipkasti in podobno), uporabljal pa se se tudi ''[[impost (arhitektura)|impost]]'' vložka nad kapitelom. V [[Romanika|romaniki]] so se pojavili novi tipi kapitelov, od najenostavnejših kockastih in gobastih do kapitelov s figuralnimi reliefi. V [[Gotika|gotiki]] so bili pogosti kapiteli z listnatim okrasjem (na primer list vinske trte).

Dva najstarejši [[Egipt|egiptovska]] kapitela sta pomembna in temeljita na cvetu [[lotos]]a in rastlini [[papirus]] in to na stebrih v obliki datljeve [[Palma|palme]]. To so bili glavni tipi, ki so jih uporabljali Egipčani, dokler pod [[Dinastija Ptolemejcev|PtolomejciPtolemajci]] v 3. do 1. stoletju pred našim štetjem, niso uporabili razne druge rečne rastline, pa tudi klasični lotusov kapitel je doživel različne spremembe.

V [[Ahemenidsko cesarstvo|Ahemenidski]] [[Perzija|Perziji]] so imeli kapiteli nosilce v obliki [[lev]]a ali [[grifin]]a, ki sta stala levo in desno in služila za podporo [[arhitrav]]u; na hrbtu sta nosila druge nosilce položene pod pravim kotom, da bi podpirali navzkrižni les. Obilna dekoracija pod nosilcem kapitela v [[KserksesKserks I.|Kserksovi]] palačah v Suzi in drugje, nima nobene strukturne funkcije ampak daje nekaj možnosti za podaljšanje gredi.

'''Dorski kapitel''' je najpreprostejši od petih klasičnih slogov / redov: razdeljenimrazdeljen v dva dela: prvi je ''ehinus'', ki spominja na napihnjeno, krivuljasto blazinico, drugi pa je ''abakus'' – kvadratasta stisnjena ploščicaplošča, na kateri počiva preklada. V templju[[Apolonov Apolonatempelj, Sirakuze|Apolonovem templju]] v [[Sirakuze|Sirakuzah]] (okoli 700 pr. n. št.) je okrašen ''ehinus'' postal bolj dokončna oblika, ki v [[Partenon]]u doseže svoj vrhunec, pri čemer je konveksnost na vrhu in na dnu nežno združena krivulja. Poševna stran ''ehinusa'' postane bolj položna v kasnejših obdobjih in v [[Kolosej]]u v [[Rim]]u tvori četrtino obrata.

V jonski kapitelih [[Artemidin tempelj v Efezu|Artemidinega templja]] v [[Efez]]u (560 pr. n. št.) je širina ''abacusa'' dvakrat večja od njene globine, zato je bil zgodnji jonski kapitel skoraj nosilec. Stoletje pozneje, v templju na Ilissusu je ''abakus'' postal kvadrat.

'''Korintski kapitel''' je kompromis, ki se je razvil iz jonskega. Jonski kapiteljkapitel je nadomestil z visokim košarastim kapitelom iz zglajenih akantovih listov. Listje grškega korintskega kapitela temelji na ''Acanthus spinosus'', rimskega na ''Acanthus mollis''. Listi so navadno vklesani v dveh vrstah ali pasovih, kot listnata skodelica ena v drugi. Eden izmed najlepših korintskih kapitelov je Tholosav Tholosu pri EpidaurusuEpidavru (400 pr. n. št.) in ponazarja prehod med starejšim grškim kapitelom, kot je v Bassae ter rimsko različico renesančne in sodobne arhitekture.

Indo-korintski kapiteli so krone stebrov ali [[Pilaster|pilastrov]], ki jih lahko najdemo na severozahodu indijske podceline in običajno združujejo helenistične in indijske elemente. Ti kapiteli so običajno datirani v prvo1. stoletje pred našim štetjem in predstavljajo pomembne elemente grško-budistične umetnosti.

Vzhodni rimski ali bizantinski kapiteli imajo neskončno oblik. Klasični rimski kompozitni kapiteli se zdi, da so bili najljubša vrsta. Blok kamna kot je prišel iz kamnoloma, je kipar razvijal v nove modele v skladu z modo, tako da so se redko ponavljali. Ena od najpomembnejših oblik ima liste izrezljane kot da bi pihal veter. Najboljši primer je Hagija Sofija v [[Solun]]u iz v 8. stoletja. Tisti, ki so v [[Stolnica svetega Marka, Benetke|stolnici svetega Marka]] v [[Benetke|Benetkah]] (1071) so posebej pritegnili [[John Ruskin|Johna Ruskina]]. Drugi omembe vredni so v Sant'Apollinare v Classe, [[Ravena]] (549).

Kapitel v [[San Vitale, Ravena]] (547) kaže, da je nad njim ''dosseret'', potreben za izvedbo loka, ki je bil veliko širši od ''abakusa'' kapitela. Na vzhodnoevropskih kapitelih so občasno konvencionalno izrezljani orel, lev in jagnje.

Najboljše rezbarije prihajajo iz Francije, zlasti iz okolice [[Pariz]]a. Najbolj raznoliko so klesali v letih 1130-1170. Dobro so prikazane v petih delih ''The Ark of God'' zgodovinarja Johna Jamesa. <ref>John James,'' The Creation of Gothic Architecture - an Illustrated Thesaurus: The Ark of God'', vols. 5, London and Hartley Vale, 2002/2008.</ref>

V obdobju [[Renesansa|renesanse]] je funkcija postala najbolj pomembna in njena raznolikost skoraj tako velika kot v rimskih in gotskih stilihslogih. [[Pilaster]], ki je bil v tem obdobju v velikina meriveliko uporabljan, je bil izveden v visokem [[Relief (umetnost)|relief]]u. To je vplivalo na modele kapitelov. Tradicionalna oblika kompozitnega kapitela iz 15. stoletja obrača volute navznoter, zgoraj so togi klesani listi. V novih renesančnih kombinacijah so na kapitelih večinoma ornamenti iz klasičnih rimskih virov.

Renesansa je bila toliko kot reinterpretacija oživitve klasičnih norm. Na primer, volute antičnih grških in rimskih jonskih kapitelov so ležale v isti ravnini kot arhitrav nad njimi. To je ustvarilo neroden prehod na vogalu kjer je, na primer, oblikovalec templja Atene Nike na Akropoli v Atenah prinesel zunanje volute na koncu kapitela pod 45 - stopinjskim kotom. Ta težava je bila bolj zadovoljivo rešena z arhitektom Sebastianom SerlioSerliom iz 16. stoletja, ki je navzven nagnil vse volute jonskih kapitelov. Od takrat dalje so uporabljali antične jonske kapitele namesto različice Serlio, kot oživitev grške arhitekture.