Že leta 1413 je umrl Ludvikov oče [[Štefan III. Bavarski|Štefan III.]] Odtlej je bil Ludvik vojvoda v delni vojvodini Bavaski-Ingolstadt.
Na Bavarskem se razprtije za dediščino cesarja [[Ludvik Bavarec|Ludvika IV.]] med njegovimi vnukipravnuki niso polegle. Največji nasprotnik Ludvika VII., ki je bil najstarejši vnukpravnuk in si je verjetno zato lastil prednostne pravice, je bil sedaj vojvoda delne vojvodine Bavarske-Landshut Henrik XVI. Medtem ko je Ludvik proti Henriku neuspešno vodil razprave pred kraljevim dvornim sodiščem ter [[rim]]sko in [[pisa]]nsko kurijo, je Henrik proti njemu nabiral zaveznike in jih leta 1414 v Münchnu povezal v ''ligo'', v kateri sta bila med drugimi münchenska bratranca Ernest in Viljem III. in tudi sinova umrlega kralja Ruperta III. pfalški volilni kneza Ludvik III. (†1436) in palatin Neumarkta Ivan (†1443). V Konstanci so svojo zvezo obnovili (''konstanška liga''), pridružil pa se jim je tudi [[Nürnberg|nürnberški]] mestni grof [[Friderik I. Brandenburški|Friderik IV.]], ki ga je Sigismund v času koncila imenoval za [[Brandenburg (volilna kneževina)# Hohenzollerji (od 1415 naprej)|brandenburškega volilnega kneza]]. Ludvikove zasluge, ki jih je imel na koncilu pri odstavitvi protipapeža [[Protipapež Janez XXIII.|Janeza XXII.]] in pri organiziranju Sigismundovega potovanja v Francijo, niso odtehtale králjeve odvisnosti od Henrikovih zaveznikov, Friderika I. Brandenburškega in Ludvika III. Pfalškega (bil je kraljevi dvorni sodnik). Tako se je zgodilo, da je Ludvik na dvornem sodišču v Konstanci leta 1417 v dveh sodnih postopkih utrpel dva poraza. Jezen je v besednem spopadu javno razžalil Henrika XVI. Ta pa se je nato na hitro odločil maščevati se: v poskusu uboja mu je z mečem zadal skoraj smrtno rano.
Henrik, ki se je s posredovanjem Friderika I. Brandenburškega rešil hujše kazni tako, da je Sigismundu (ki je bil v neprestani finančni stiski) plačal 6.000 guldnov, ja po maščevanju hlepel naprej. Prišlo je do [[Bavarska vojna (1420-1422)|bavarske rodbinske vojne]] (1420-22) med Ludvikom in bratranci, ki je prinesla mnogo škode in se je na pritisk Sigismunda, ki je želel zbrati sile za spopad s češkimi [[husiti]], končala s štiriletnim premirjem (oktobra 1422; premirje se je potem mukoma podaljševalo). Ludvik je moral s kraljem na njegov [[Ogrska|ogrski]] dvor, Henrik XVI. pa v [[Litva|Litvo]] pod nadzor [[Nemški viteški red|nemškega viteškega reda]]. Ludvik je ubral spet pravno pot: proti Henriku je vložil tožbo zaradi poskusa umora.
