Lateranska palača: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja |
dopolnjen iz en wiki |
||
Vrstica 23:
}}
'''Lateranska palača''' (latinsko: ''Palatium Lateranense''), formalno '''Apostolska palača Lateranov''' (latinsko: ''Palatium Apostolicum Lateranense''), je antična palača rimskega cesarstva in kasneje glavna papeška rezidenca v jugovzhodnem [[Rim]]u.
[[File:Lateranspalast 1.jpg|thumb|260px|Lateranska palača na lateranskem trgu (San Giovanni in Laterano) skupaj z [[Bazilika svetega Janeza v Lateranu, Rim|Lateransko baziliko]]]]▼
Stoji na Trgu svetega Janeza v Lateranu na griču [[Celijo]], palača pa meji na [[Bazilika sv. Janeza v Lateranu, Rim|nadbaziliko svetega Janeza v Lateranu]], rimsko stolnico. Od 4. stoletja je bila palača glavna rezidenca papežev in tako je bilo približno tisoč let, dokler se apostolska rezidenca ni preselila v [[Vatikan]g. Palačo zdaj uporablja Vatikanski zgodovinski muzej (''Museo Storico Vaticano''), in prikazuje zgodovino papeških držav. V palači so tudi pisarne rimskega vikariata, pa tudi stanovanja kardinala vikarja, papeževega delegata za vsakodnevno upravljanje škofije. Do leta 1970 je bila v palači tudi pomembna zbirka Lateranskega muzeja, ki je danes razpršena med drugimi deli [[Vatikanski muzeji|Vatikanskih muzejev]].
== Zgodovina ==
=== Predpapeška uporaba ===
Kraj, na katerem stoji bazilika sv. Janeza v Lateranu, je v zgodnjem rimskem cesarstvu zasedal ''[[domus]]'' družine Plautii Laterani. Laterani so bili upravitelji več cesarjem; njihov prednik Lucij Sekst Lateran naj bi bil leta 366 pr. n. št. prvi plebejski konzul. Eden od Lateranov, za konzula imenovan Plautij Lateran, je postal znan po tem, da ga je Neron obtožil zarote proti cesarju. Posledica obtožbe je bila zaplemba in prerazporeditev njegove lastnine.<ref name="Barnes">{{Cite web|title=CATHOLIC ENCYCLOPEDIA: Saint John Lateran|url=https://www.newadvent.org/cathen/09014b.htm|access-date=2020-07-05|website=www.newadvent.org}}</ref>
=== Konstantinovo obdobje ===
''Domus Laterani'' je prišel v last cesarja, ko se je [[Konstantin I. Veliki|Konstantin I.]] poročil z drugo ženo Fausto, [[Maksencij]]evo sestro. Okoli leta 312 je Konstantin porušil cesarske vojašnice ob sosednji palači, ki je bila do takrat znana kot ''Domus Faustae'' ali 'Faustina hiša'. Na tem mestu je naročil gradnjo bazilike.<ref name=Hager>[http://www.ewtn.com/library/CHRIST/LATERAN.HTM Hager, June. "Churches of Rome: Christianity's First Cathedral", ''Inside the Vatican'', February 1996]</ref> Domus je na koncu Konstantin dal rimskemu škofu. Dejanski datum predaje darila ni znan, vendar raziskovalci verjamejo, da je moral to biti med pontifikatom [[Papež Melkijad |papeža Melkijada]], da bi leta 313 gostil [[sinoda|sinodo]] škofov, ki je bila sklicana zaradi izpodbijanja [[donatizem|donatistov]].
=== Kasnejše prenove ===
[[File:Mosaiques de San Salvatore della Scala Santa Rome.JPG|thumb|Kopija bizantinskih mozaikov, ki so bili nekoč na apsidi Leonovega triklinija, ene glavnih dvoran antične lateranske palače.]]
Ko je [[Bizanc]] postal manj zmožen pomagati preprečiti vdore v [[Langobardi|Langobardov]], je papeštvo postalo bolj neodvisno od cesarstva. Pred začetkom 8. stoletja se rezidenca rimskih škofov ni imenovala palača, temveč 'lateranski patriarhat'.<ref>Peter Partner, ''The Lands of St. Peter: The Papal State in the Middle Ages and the Early Renaissance'' (University of California Press, 1972), p. 15.</ref> Spodbuda za obnovo Lateranskega patriarhata kot prave palače je bila ustvariti cesarsko rezidenco, iz katere bi papež lahko izvajal ne le duhovne, temveč tudi posvetne avtoritete.<ref name="Thun">{{Cite book|last=Thunø|first=Erik|url=https://books.google.com/books?id=j9voXLSGY4wC&pg=PA157&dq=lateran+palace&source=gbs_toc_r&cad=3#v=onepage&q=lateran%20palace&f=false|title=Image and Relic: Mediating the Sacred in Early Medieval Rome|date=2002|publisher=L'ERMA di BRETSCHNEIDER|isbn=978-88-8265-217-3|language=en}}</ref>
Papeževo palačo v Lateranu v Rimu sta v veliki meri dodelala [[papež Hadrijan I.]] (772–95) in [[papež Leon III.]] (795–816), ki je zgradil ogromen ''triklinij'' - dvorano. Bila je ena najbolj znanih dvoran antične palače in je bila državna banketna dvorana, obložena z mozaiki. Nič od tega ni ostalo, vendar so bile leta 1743 kopije mozaikov narejene iz risb in postavljene v posebej zgrajeno stavbo nasproti palače. Obstoječa stavba ni antična, vendar je predstavitev originalnih mozaikov ohranjena v tridelnem mozaiku: v središču Kristus svoje poslanstvo predaja apostolom; na levi daje ključe svetega Petra in [[Labarum]] Konstantinu; medtem ko na desni strani sveti Peter daje [[štola|štolo]] Leonu III., prapor pa [[Karel Veliki|Karlu Velikem]], slika naj bi predstavljala dolžnost frankovskega kralja, da ščiti Cerkev.
''Triklinij'' in ''sala del concilio'', podolgovata dvorana z mozaikom v apsidi in petimi okrašenimi nišami na vsaki strani, so zgradili okoli leta 800, da bi služila kot srce papeških slovesnosti. Arhitekturno sta spominjali na bizantinske cesarske zgradbe v [[Konstantinopel|Konstantinoplu]].
[[File:Obeliscolateranense.jpg|thumb|left|Podstavek obeliska s citatom cesarja Konstantina I.]]
V 10. stoletju je [[Papež Sergij III.]] palačo obnovil po katastrofalnem požaru, pozneje pa jo je močno polepšal [[papež Inocenc III.]] To je bilo obdobje njene največje veličastnosti, ko [[Dante Alighieri |Dante]] o njej govori kot o vseh človeških dosežkih. V tem času je središče trga zasedala palača in stolp družine Annibaldi.
Med to palačo in lateransko baziliko je stal [[Kip Marka Avrelija, Rim |konjeniški kip Marka Avrelija]], za katerega se je takrat zmotno verjelo, da predstavlja krščanskega cesarja Konstantina (katerega združenje je verjetno prispevalo k njegovi ohranitvi). Kopija konjeniškega kipa je zdaj postavljena v središču Kapitolskega trga, original pa je varno ohranjen za ogled v [[Kapitolski muzeji|Kapitolskih muzejih]].
Na njegovem mestu so postavili [[Lateranski obelisk]]. Prvotno ga je naročil faraon 18. dinastije [[Tutmoz III.]], dokončal pa ga je njegov vnuk [[Tutmoz IV.]] Z 32,18 m (45,70 m vključno s podstavkom) je najvišji obelisk v Rimu in največji stoječi staroegipčanski obelisk na svetu, težak več kot 230 ton. Po priključitvi Egipta k cesarstvu so ga iz Amonovega templja v [[Karnak]]u odnesli v [[Aleksandrija|Aleksandrijo]] s še enim obeliskom. [[Konstancij II.]] ga je od tam leta 357 pripeljal v Rim, da bi okrasili [[Circus Maximus]]. Napis na podstavku daje slavo Konstantinu I., ne njegovemu sinu, ki ga je pripeljal v Rim.
Celotno sprednjo stran palače zavzema ''Aula Concilii'' ('dvorana sveta'), veličastna dvorana z enajstimi [[apsida]]mi, v kateri so bili v srednjeveškem obdobju različni [[lateranski koncil]]i. Zasebni apartmaji papežev v tej palači so bili med triklinijem in mestnim obzidjem.
=== Avignonsko papeštvo ===
[[File:De sacris aedificiis a Costantino Magno constructis synopsis historica pag. 17 Tab. V.jpg|thumb|Lateran v srednjem veku, iz gravure iz 17. stoletja Giovannija Giustina Ciampinija]]
[[Image:Piazza di S. Giovanni in Laterano - Plate 034 - Giuseppe Vasi.jpg|thumb|Lateran po obnovi iz gravure iz 18. stoletja Giuseppeja Vasija]]
Propad palače s položaja slave je bil posledica odhoda papežev iz Rima v času [[Avignonsko papeštvo|avignonskega papeštva]].
Dva uničevalna [[požar]]a v letih 1307 in 1361 sta naredila nepopravljivo škodo, in čeprav so iz Avignona za obnovo poslali ogromne vsote, palača ni nikoli več dosegla svojega nekdanjega sijaja. Palača je imela v tem obdobju gotske arhitekturne elemente. Ko so se papeži vrnili v Rim, so prebivali najprej v [[Bazilika svete Marije v Trastevere|baziliki sv. Marije v Trasteveru]], nato v [[Bazilika Marije Snežne, Rim|baziliki marije Snežne]] in nazadnje določili prebivališče v Vatikanu. [[Stara bazilika sv. Petra, Vatikan|Bazilika svetega Petra]], ki jo je zgradil Konstantin I., je do takrat služila predvsem kot romarska cerkev. Sikst V., ki se je bolj ukvarjal z racionaliziranim urbanističnim načrtovanjem kot ohranjanjem starin, je nato leta 1586 uničil tisto, kar je še ostalo od starodavne lateranske palače, ohranil je le ''Sancta Sanctorum'' in na to mesto postavil sedanjo veliko manjšo stavbo, ki jo je zasnoval njegov najljubši arhitekt [[Domenico Fontana]].
=== Spremembe v 16. stoletju ===
Arhitekt Domenico Fontana, ki ga je zaposlil, se je takoj po izvolitvi začel istočasno ukvarjati s spremembami bazilike. Na močan, zadržan slog Fontane je vplival Giacomo Vignola in se zgledoval po palači Farnese za urejeno in harmonično, čeprav nekoliko dolgočasno večjo fasado. Fontanova inženirska podlaga in moč usklajevanja zapletenega arhitekturnega programa na tesno omejenem prostoru, ter priganjanje Siksta, veljata za izjemno.<ref name="ludwig">Ludwig von Pastor, ''History of the Popes From the Close of the Middle Ages'', vol. X p 616.</ref>
Zapis z dne 29. avgusta 1589 je sporočilo, da je delo končano: »Veliko palačo na Piazza Lateranese je dokončal Sikst V.« Fontana je znova uporabil motive Lateranske palače v delu [[Apostolska palača |Vatikanske palače]], ki predstavljajo papeška stanovanja, ki jih je prevzel pozneje in v svojih dodatkih [[Kvirinalska palača |Kvirinalske palače]]. Vzhodno fronto je dokončal [[papež Klemen XII.]], ki jo je leta 1735 označil s svojim grbom.
Od starih lateranskih konstrukcij so preživeli trije spomeniki, dva sta v eni zgradbi, ki jo je leta 1589 postavil Domenico Fontana nasproti Lateranske bazilike. Ti spomeniki so [[Svete stopnice|Scala Santa]] in kapela [[Sancta Sanctorum]].
== Sodobnost ==
▲[[File:Lateranspalast 1.jpg|thumb|260px|Lateranska palača na
Lateran je do rasti modernega Rima v poznem 19. stoletju ostal v primestnem okolju, obkrožen z vrtovi in vinogradi. Kljub temu je bilo v Rimskih malaričnih poletjih njegovo mesto ocenjeno kot nezdravo. V poznem 17. stoletju je [[papež Inocenc XII.]] v enem delu uredil hospic za sirote, ki naj bi delali v mali svilni manufakturi. [[Papež Gregor XVI.]] in [[papež Pij IX.]] sta v 19. stoletju v Lateranu ustanovila muzej verske umetnosti in poganske kulture za pretok iz Vatikanskih galerij.
Leta 1925 je [[papež Pij XI.]] ustanovil etnografski muzej, namenjen artefaktom, ki so jih poslali misijonarji. 11. februarja 1929 je bila tu podpisana [[Lateranski sporazumi|Lateranska pogodba]], ki je urejala odnose med [[Sveti sedež|Svetim sedežem]] in italijansko državo. Ugotovila je, da imata tako bazilika kot Lateranska palača eksteritorialne lastnosti Svetega sedeža, ki uživata privilegije, podobne tujim veleposlaništvom na italijanskih tleh.
Med [[druga svetovna vojna|drugo svetovno vojno]g so Lateran in z njim povezane stavbe nudile varno zatočišče pred nacisti in italijanskimi fašisti številnim Judom in drugim beguncem. Med tistimi, ki so našli zavetje, so bili Alcide De Gasperi, Pietro Nenni, Ivanoe Bonomi in drugi. Hčere milosti svetega Vincenta de Paula in šestdeset beguncev sirot, za katere so skrbeli, so naročili, da zapustijo svoj samostan na ulici Via Carlo Emanuele. Sestri Marije Bambine, ki sta bili v kuhinji v Papeškem glavnem rimskem semenišču pri Lateranu, sta ponudili krilo svojega samostana. Na posesti so bili tudi italijanski vojaki.<ref>[https://books.google.com/books?id=013pJv7zwW4C&pg=PA70&lpg=PA70&dq=pontifical+roman+major+seminary&source=bl&ots=EINoJsHEZd&sig=Ym0vqHWNlL168EfT9t9T4OJ2-ts&hl=en&sa=X&ved=0ahUKEwiv3cjsoqXKAhUBtxQKHf-QDRg4ChDoAQhCMAQ#v=onepage&q=pontifical%20roman%20major%20seminary&f=false Marchione, Margherita. ''Yours Is a Precious Witness: Memoirs of Jews and Catholics in Wartime Italy'', Paulist Press, 2001] {{ISBN|9780809140329}}</ref>
Očeta Vincenzo Fagiolo in Pietro Palazzini, proetrektorja semenišča sta dobila priznanje Yad Vashem zaradi prizadevanja za pomoč Judom.<ref>{{Cite web|last=|first=|date=|title=Palazzini|url=http://db.yadvashem.org/redirect/redirectLinks.aspx?db.yadvashem.org/righteous/family.html?language=en&itemId=4043709|url-status=live|archive-url=|archive-date=|access-date=2020-07-05|website=db.yadvashem.org}}</ref><ref>{{Cite web|last=|first=|date=|title=Yadvashem|url=http://db.yadvashem.org/redirect/redirectLinks.aspx?db.yadvashem.org/righteous/family.html?language=en&itemId=4043695|url-status=live|archive-url=|archive-date=|access-date=2020-07-05|website=Yadvashem}}</ref>
=== Sedež rimskega vikariata ===
[[Papež Janez XXIII.]] je v palačo vrnil nekaj pastoralnih funkcij, tako da je tu določil sedež vikariata in urade rimske škofije. Isti papež je zbirke Lateranskega muzeja prestavil v Vatikan. Lateransko palačo zdaj zaseda tudi Zgodovinski vatikanski muzej (''Museo Storico Vaticano''), ki ponazarja zgodovino papeških držav. V palačo so ga premestili leta 1987, javnosti pa odprli leta 1991.
27. julija 1992 je eksplozija bombe opustošila pročelje rimskega vikariata v nadškofiji svetega Janeza Laterana. Za napad domnevno, da je delo italijanske mafije, opozorilo proti pogostim izjavam papeža Janeza Pavla II. Popravila so bila zaključena januarja 1996.
Kar se tiče sedanjih pastoralnih funkcij palače, so danes pisarne rimskega vikariata, pa tudi bivalni prostori kardinala generalnega vikarja Njegove svetosti za rimsko škofijo.
Turisti lahko obiščejo papeške apartmaje, običajno zjutraj.
== V popularni kulturi ==
V ''Assassin's Creed: Brotherhood'' (2010), je bazilika palače predstavljena kot porušena zgradba, ki vsebuje Romulov svitek.
== Glej tudi ==
Vrstica 44 ⟶ 101:
== Sklici ==
{{sklici|2}}
== Nadaljnje branje ==
Vrstica 71 ⟶ 128:
== Zunanje povezave ==
{{Commonscat|Lateran Palace}}
*[http://www.vatican.va/various/basiliche/san_giovanni/it/plateranense/platerano.htm Uradna stran] (italijansko)
*[http://www.romeartlover.it/Vasi34.html palace] – zemljevid trga in palače ([[bakrorez]]i)
{{normativna kontrola}}
[[Kategorija:Palače v Rimu]]
| |||