Špelca Čopič: Razlika med redakcijama

Rojena je bila na vzhodnem obrobju Slovenije, v kraju, kjer je bil doma slovničar Pleteršnik. Njen oče je bil tja pregnan kot učitelj; podobno usodo so doživljali številni zavedni slovenski učitelji, ki so jih italijanski nacionalisti po prvi svetovni vojni izgnali s Primorske, nekatere tudi s Koroške.

Po končani srednji šoli je študirala je na [[Ljubljana|ljubljanski]] [[Filozofska fakulteta v Ljubljani|Filozofski fakulteti]] (1942-1945) in na Inštitutu za umetnost in arheologijo v [[Pariz]]u (1945-1948). V Ljubljani so jo učili trije stebri ljubljanske šole: [[Izidor Cankar]], [[Vojeslav Mole]] in [[France Stele,]] ob njih [[Rajko Ložar]] in drugi. Po zaključku študija v Franciji je bila med prvimi umetnostnimi zgodovinarji v Sloveniji, ki so v dunajsko šolane kroge umetnostne zgodovine in likovne kritike vnesli francoski esprit. Dodala je širino poznavalca zbirk v Franciji, sistematičnega urejanja teh zbirk in življenja ter sodobnega ustvarjanja umetnikov v francoski prestolnici. To znanje je prenašala predvsem bodočim slikarjem in kiparjem. V letih 1950−1955 je bila [[kustos|kustosinja]] [[Narodna galerija Slovenije|Narodne galerije Slovenije]] v Ljubljani, nato več desetletij profesorica na [[Akademija za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani|Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani]]. Tam je bila od 1978 [[redni profesor|redna profesorica]] za umetnostno zgodovino. V zgodnjem obdobju se je kot raziskovalka posvečala [[slikarstvo|slikarstvu]] [[19. stoletje|19. stoletja]], potem je prešla na študij modernega in sodobnega slikarstva; sodelovala je pri pripravi mednarodnih grafičnih bienalov, razstavah ilustracij in posameznih sodobnih slikarjev in kiparjev. Pripravila je obširen knjižni pregled slovenskega slikarstva, ki je nadgradil in dopolnil predhodno Steletovo in Šijančevo pisanje. Dolga leta je raziskovala in dokumentirala kiparstvo 20. stoletja, predvsem slovenske javne spomenike in širše slovensko [[kiparstvo]]. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je s to temo [[Doktorat|doktorirala]] leta 1977. Razvila se je v vodilno poznavalko slovenskega kiparstva 20. stoletja. Natančno je spremljala opuse kiparjev, kakor so bili [[Lojze Dolinar]], [[Frančišek Smerdu]], [[Karel Putrih]], [[Zdenko Kalin]], [[Boris Kalin]], [[Jakob Savinšek]], [[France Rotar]]. Skoraj vsakemu od naštetih in drugim je posvetila samostojno monografijo, retrospektivno razstavo ali pripravila vsaj obsežen katalog. Rezultate doktorata je objavila v knjigi ''Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja''. Bila je podpornica novih ustvarjalnih smeri v kiparstvu. Spremljala, podpirala in pojasnjevala je ustvarjalnost mednarodnih simpozijev forme vive, posebej v Kostanjevici. Mlajši kolegi so hodili k njej v vsaki zadregi, ki so jo imeli ob analizi omenjenih in drugih kiparjev. Za vsakega je našla dodaten podatek, novo spoznanje. S številnimi kiparji in slikarji je bila kolegica na likovni akademiji. Na tej ustanovi je bila ena prvih, ki je načrtovala vizijo novih prostorov, ki jih šola še vedno nima. V svojo obravnavno različnih tematik je pritegnila tudi mladinsko knjižno [[ilustracija|ilustracijo]], ki je utemeljena prav na šoli, kjer je učila. Redno je predstavljala ustvarjalnost svojih profesorskih kolegov z akademije. Bila je med najbolj spoštovanimi umetnostnimi zgodovinarji v Jugoslaviji; brez njenega pisanja ne bi bilo številnih preglednih katalogov o ustvarjalnosti 20. stoletja, kakršnih v Sloveniji še danes ni. Dolga leta je nesebično sodelovala v slovarski, terminološki komisiji pri SAZU, kjer je bila ena od njenih gonilnih sil do svoje pozne starosti. Razprave o sodobni umetnosti je redno objavljala v strokovnih časopisih in revijah. <ref>''Enciklopedija Slovenije''. (1988). Knjiga 2. Ljubljana: Mladinska knjiga.</ref> Med njenimi zadnjimi javnimi nastopi na televiziji je bilo dragoceno pričevanje o enem njenih učiteljev, Izidorju Cankarju.