Grigorij Potemkin: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m pp
m pp
Vrstica 36:
Izvirna izgovarjava njegovega imena je ''Patjomkin''.
 
Rojen je bil v družini plemiških zemljiških posestnikov s srednjimi dohodki. Pozornost in naklonjenost carice [[Katarina Velika|Katarine Velike]] je pridobil zaradi pomoči pri njenem državnem udaru leta 1762 in sodelovanja v [[Rusko-turška vojna (1768-1774)|rusko-turški vojni (1768–1774)]], v kateri se je odlikoval kot vojaški poveljnik. Postal je Katarinin ljubimec, izbranec in morda celo soprog. Katarina je zanj pridobila naslov kneza [[Sveto rimsko cesarstvo|Svetega rimskega cesarstva]] in mu med drugimi podelila naslov kneza Ruskega cesarstva. Bil je veliki [[admiral]] ruske flote, načelnik vseh ruskih dežel in poveljnik neregularne vojske. Med njegove največje dosežke spadata mirna aneksija [[Krim (polotok)|Krima]] (1783) in uspešna druga [[Rusko-turška vojna (1787-1792)|rusko-turška vojna (1787–1792)]].
 
Leta 1775 je postal generalni guverner novih ruskih južnih provinc. Kot absolutni vladar si je prizadeval kolonizirati divje stepe in se kontroverzno odločno ukvarjal s [[Zaporoški kozaki|kozaki]], ki so tam živeli. Ustanovil je mesta Herson, Nikolajev, [[Sevastopol]] in Ekaterinoslav. Pristanišča v regiji so postala baze za njegovo novo črnomorsko floto.
Vrstica 58:
: — Potemkin, maj 1769
 
Potemkin je v vojni služil kot generalmajor konjenice. Odlikoval se je že v svojem prvem spopadu, v katerem je pomagal odbiti bando samovoljnih tatarskih in turških konjenikov. V tem spopadu je prvič uporabil manever po svoji zasnovi, imenovan »Megufistov bok«, ki je razbil tatarsko formacijo in prebil njihove vrste. Boril se je tudi v obleganju in osvojitvi [[Obleganje Kamjanca-Podolskega (1672)|Kamjanca-Podolskega]] leta 1672. Dejaven je bil skoraj vsak dan, zlasti odmevno v bitki pri Praškovskem, po kateri ga je njegov poveljnik Aleksander Mihajlovič Golicin priporočil Katarini.<ref>Montefiore 2001, str. 77–80.</ref> Potemkinova vojska pod Pjotrom Rumjancevim se je borila pri zavzetju Jurja. Potemkin je bil za svoj pogum in spretnost odlikovan z [[Red svete Ane|Redom sv. Ane]]. V bitki pri Largi je osvojil [[Red svetega Jurija]] tretje stopnje in se zatem boril proti glavnini osmanske vojske. Na dopustu v Sankt Peterburgu ga je carica več kot desetkrat povabila k sebi na večerjo.<ref>Montefiore 2001, str. 81–84.</ref>
 
Po vrnitvi na fronto je dobil več vojaških priznanj in nato zbolel. Zdravila je zavračal, zato je okreval zelo počasi. V zatišju sovražnosti leta 1772 je njegovo gibanje nejasno. Zdi se, da se je vrnil v Sankt Peterburg, in postal, morda samo navidezno, eden od Katarininih najbližjih svetovalcev.<ref>Montefiore 2001, str. 86–88.</ref> Orlov ni bil več caričin izbranec, vendar Potemkin od tega ni imel nobene koristi, ker je Orlova kot caričinega ljubimca zamenjal carski konjušnik Aleksander Vasilčikov. Potemkin se je leta 1773 vrnil na fronto in se kot generalpolkovnik boril v Silistriji. Zdi se, da ga je Katarina pogrešala, ker je od nje dobil pismo s pozivom, da se vrne v Sankt Peterburg. Po vrnitvi so ga častili kot vojnega heroja.<ref>Montefiore 2001, str. 91–93.</ref>
Vrstica 69:
Pogosta pisma, ki sta si jih pisala, razkrivajo, da je bil njun odnos poln ''»smeha, seksa ter vzajemnega občudovanja inteligentnosti in moči«''.<ref>Montefiore 2001, str. 111–114.</ref> Veliko njunih srečanj je bilo v savni v kleti [[Zimski dvorec|Zimskega dvorca]].<ref name=ref29/><ref>Montefiore 2001, str. 116.</ref> Potemkin je kmalu postal tako ljubosumen, da mu je morala Katarina podrobno opisati svoje prejšnje ljubezensko življenje.<ref name=ref28/><ref>Montefiore 2001, str. 119–121.</ref><ref>Montefiore 2001, str. 116.</ref>
Dvignil se je tudi Potemkinov politični položaj, predvsem zaradi njegovih vojaških nasvetov.<ref name=ref29/> Marca 1774 je postal podpolkovnik [[Preobraženski polk|Preobraženskega gardnega polka]], ki mu je je pred njim poveljeval Aleksej Orlov. Leta 1784 je postal tudi kapetan [[Konjeniški gardni polk|Konjeniškega gardnega polka]].<ref>Montefiore 2001, str. 124.</ref> Kmalu zatem je bil kot član Državnega sveta, poveljujoči general in podpredsednik Vojnega kolegija imenovan za generalnega guvernerja [[Nova Rusija|Nove Rusije]]<ref name=ref37>Rounding 2006, str. 282–283.</ref><ref name=ref38>Montefiore 2001, str. 126–127.</ref> in vrhovni poveljnik [[Kozaki|kozakov]]. Na teh položajih je obogatel in živel razkošno. Njegov družbeni položaj so še povečali prestižni [[Red svetega Aleksandra Nevskega]] in [[Red svetega Andreja|Red svetega Andreja]], poljski [[Red belega orla (Poljska)|Red belega orla]], pruski [[Red črnega orla|Red Črnega orla]], danski [[Red slona |Red slona]] in švedski [[Kraljevi red serafinov |Kraljevi red serafinov]].<ref name=ref38/>
 
Simon Sebag Montefiore trdi, da sta bila Katarina in Potemkin ''»skoraj zagotovo«'' poročena,<ref>Montefiore 2001, str. 137.</ref> v kar biografinja Virginia Rounding nekoliko dvomi.<ref name=ref37/> Katarina je decembra 1784 v enem od pisem prvič izrecno omenila Potemkina kot svojega moža. Kot mogoči datumi poroke se omenjajo leta 1775, 1784 in 1791. Katarina je v svojih pismih 22-krat omenila, da je Potemkin njen mož,<ref name=ref40>Montefiore 2001, str. 135–138.</ref> in se tudi obnašala temu primerno. Po letu 1775 se je njuno razmerje spremenilo, ker je Katarina neznano kdaj za svojega novega ljubimca izbrala Petra Zavadovskega.<ref>Montefiore 2001, str. 147–152.</ref> 2. januarja 1776 je Zavadovski postal cesaričin generalni pribočnik, Potemkin pa je bil imenovan za poveljnika sanktpeterburške divizije.<ref>Rounding 2006, str. 29.</ref> Tega leta je bil na Katarinino zahtevo imenovan tudi za kneza [[Sveto rimsko cesarstvo|Svetega rimskega cesarstva]].<ref>Montefiore 2001, str. 155–159.</ref><ref>Rounding 2006, str. 298.</ref> Kot knez je odšel na turnejo v Novgorod<ref>Rounding 2006, str. 309.</ref> in se po nekaj tednih vrnil. Od carice je dobil za darilo palačo Aničkov in novo stanovanje v Zimskem dvorcu. Čeprav ni bil več caričin izbranec, je ostal njen priljubljen minister.<ref>Montefiore 2001, str. 160–161.</ref>
Vrstica 80:
Potemkin se je v tem obdobju ukvarjal predvsem z [[Diplomacija|diplomacijo]]. Sodeloval je v pogajanjih z angleškim ambasadorjem Jamesom Harrisom o angleški nevtralnosti, njegova strast pa je ostal jug Ruskega carstva.<ref>Montefiore 2001, str. 206–212.</ref> Njegov načrt, znan kot Grški projekt, je bil ustanoviti novo [[Bizantinsko cesarstvo]] okoli osmanske prestolnice [[Konstantinopel]].<ref name=ref54>Montefiore 2001, str. 219–222.</ref><ref>Rounding 2006, str. 387.</ref> Predpogoj za razkosanje Osmanskega cesarstva bi bilo popuščanje napetosti s [[Habsburška monarhija|Habsburško monarhijo]] in vladarjem [[Jožef II. Habsburško-Lotarinški|Jožefom II.]] Z njim se je sestal maja 1780 v ruskem mestu Mogilev.<ref name=ref54/> Sledila je sklenitev zavezništva, ki je pomenila Potemkinovo zmago nad Katarininim sinom [[Pavel Ruski|Pavlom]], ki je bil naklonjen zavezništvu s [[Kraljevina Prusija|Prusijo]].<ref>Montefiore 2001, str. 223–228.</ref> Sporazum, sklenjen maja 1781, je ostal v tajnosti skoraj dve leti. Osmansko cesarstvo zanj domnevno ni vedelo niti leta 1787, ko je Rusiji napovedalo vojno.<ref>Montefiore 2001, str. 235.</ref><ref>Rounding 2006, str. 366.</ref>
 
Potemkinovi poskusi razširitve ruske prisotnostprisotnosti v hitro propadajoče [[Perzijsko cesarstvo]] so se izjalovili. Manjše vojaške enote, ki naj bi pred splošno invazijo ustanovile trgovske postaje, so se hitro vrnile. Potemkin je svojo pozornost preusmeril na ruske južne province, začel ustanavljati mesta in graditi svoje osebno kraljestvo in popolnoma novo Črnomorsko floto. Kraljestvo se je začelo širiti. Po sklenitvi [[Kučukkajnarški mir|Kučukkajnarškega miru]], s katerim se je končala [[Rusko-turška vojna (1768-1774)|prejšnja rusko-turška vojna]], je [[Krimski kanat]] postal uradno samostojen, dejansko pa je prišel pod rusko oblast.
 
Junija 1782 se je ponovno začela anarhija.<ref name=ref60>Montefiore 2001, str. 241–257.</ref> Potemkin je spretno izkoristil vojskovanje Britanije in Francije na drugih bojiščih in dosegel mirno priključitev [[Krim (polotok)|Krima]] in [[Kuban]]a k Ruskemu carstvu.<ref>Rounding 2006, str. 395.</ref> Kraljevina Gruzija je nekaj dni kasneje s sporazumom v Georgijevsku poskušala pridobiti rusko zaščito proti Perziji in ponovno vzpostaviti svojo suverenost nad Gruzijo. Rusko zaščito je poskušal pridobiti tudi Karabaški kanat, vendar jo je nato odklonil. Izčrpani Potemkin je resno zbolel in komaj preživel. Katarina ga je nagradila s sto tisoč rublji, ki jih je potrošil za gradnjo [[Tavriška palača|Tavriške palače]] v [[Sankt Peterburg]]u.<ref name=ref60/>
Vrstica 87:
[[Slika:New Russia on territory of Ukraine.png|thumb|250px| Približen zemljevid razširjene Nove Rusije po Potemkinovi smrti leta 1791]]
 
Potemkin se je novembra 1783 vrnil v Sankt Peterburg in bil po uradni priključitvi Krima februarja naslednjega leta povišan v [[feldmaršal]]a. Postal je tudi predsednik Vojnega kolegija.<ref>Montefiore 2001, str. 258. </ref><ref>Rounding 2006, str. 398.</ref> Provinca Tavrida (Krim) je bila priključena k [[Nova Rusija |Novi Rusiji]]. Potemkin se je sredi marca kot "»knez Tavride"« preselil na jug. Od keta Bil je namestiknamestnik ruskih južnih provinc, v katere so spadali Nova Rusija, [[Azov]], [[Saratov]], [[Astrahan]] in [[Kavkaz]]. Svoje ozemlje je stalno širil z vojaškimi operacijami. Imel je svoj dvor, ki je tekmoval s caričinim. Od 1780. let je imel dvorno pisarno s petdeset ali več uradniki in svojega ministra Vasilija Popova, ki je nadziral vsakodnevnavsakodnevne zadeve. Njegov drugi izbranec je bil Mihail Falejev.<ref>Montefiore 2001, str. 258, 264–265.</ref>
 
"»Kriminalni"« upori Kozaške vojske, še posebej [[Zaporoški kozaki|ZaporoškikZaporoških kozakov]] leta 1775, so mu pomagali utrditi njegovo oblast. Do njegove smrti so bile grožnje anarhičnih uporov povsem pod nadzorom. <ref>Lieven 2003, str. 271.</ref> Med kozaki je bil znan kot Hristko Nečesa.<ref>''Drevni͡ai͡a i novai͡a Rossii͡a''. Historical Illustrated Monthly. Vol. 3, part 2. Saint Petersburg: Chromolithography and Typography of V.I.Gratsiansky, 1877. 177.</ref><ref>''Report on the 29th award of the Count Uvarov Prizes''. Notes of the Imperial Academy of Sciences. Vol.59. Saint Petersburg: Imperial Academy of Sciences, 1888. 63.</ref><ref> ''Report on the 29th award of the Count Uvarov Prizes''. Notes of the Imperial Academy of Sciences. Vol.59. Saint Petersburg: Imperial Academy of Sciences, 1888. 63.</ref>
 
====Graditelj====
Potemkin je zatem začel ustanavljati mesta. Prvi je bil Herson leta 1778, ki naj bi postal baza nove Črnomorske flote, ki jo je nameraval zgraditi.<ref name=ref65>Montefiore 2001, str. 267–268.</ref> Vse načrte je moral odobriti on sam, zato je gradnja potekala počasi. Gradnja je bila draga, mesto pa se je izkazalo za kužno. Za nadlednjonaslednjo bazo je bil izbran Ahtiar, ki se je kasneje preimenoval v [[Sevastopol]]. Za njim je zgradil [[Simferopol]] kot prestolnico Krima. NjegovaNjegov največji neuspeh je bil poskus izgradnje Ekaterinoslava (Katarinina slava, zdaj Dnipro).<ref group="nb">Prvo mesto z enakim imenom je ustanovil leta 1775; ker je bila lokacija slabo izbrana, ga je preimenoval v Novomoskovsk.</ref> Drugo najuspešnejše Potemkinovo mesto je bil Nikolajev (zdaj Mikolaiv, Ukrajina), ustanovljen leta 1789.<ref name=ref70>Montefiore 2001, str. 270–278.</ref> Po osvojitvi [[Odesa|Odese]] je začel preurejati tudi to mesto. Odesa naj bi postala njegov največji gradbeni dosežek.<ref name=ref70/>
 
Potemkinova Črnomorska flota je bila za tiste čase izjemen podvig. Britanski ambasador je leta 1787 poročal, da ima Rusija sedemnindvajsetsedemindvajset bojnih ladij, s čimer se je izenačila s Španijo, a je bila še vedno mnogo manjša od britanske.<ref name=ref71>Montefiore 2001, str. 279–280.</ref> Ruska flota je v primerjavi z drugimi evropskimi državami takrat dosegla svoj vrh.<ref>Lieven 2003, str. 269.</ref>
 
Potemkin je privabil nekaj sto tisoč naseljencev, da so se naselili na njegovo ozemlje. Ocenjuje se, da se je do leta 1782 število prebivalcev Nove Rusije in Azova v zelo kratkem času<ref>Lieven 2003, str. 212.</ref> podvojilo.<ref name=ref71/> Med naseljenci so bili [[Rusi]], tujci, britanski obsojenci, namenjeni v [[Avstralija|Avstralijo]], kozaki in sporni [[Judje]]. Priseljenci niso bili vedno zadovoljni s svojim novim okoljem, znan pa je vsaj en primer, da je Potemkin posredoval, da so priseljenci dobili obljubljeno živino.<ref>Montefiore 2001, str. 281–287.</ref> Izven Nove Rusije je zgradil obrambno linijo Azov-Mozdok, trdnjavi [[Georgijevsk]] in [[Stavropol]] in nekaj drugih, da je bila vzpostavljena cela obrambna linija.<ref>Montefiore 2001, str. 291.</ref>
 
Leta 1784 je Aleksander Lanskoj umrl in Potemkin se je vrnil v Moskvo, da bi tolažil Žalujočo Katarino.<ref>Rounding 2006, str. 404.</ref> Ko je Katarina leta 1785 za Aleksandrovega naslednika izbrala Aleksandra Jermolova, so se Katarina, Jermolov in Potemkin odpravili na križarjenje po gornji [[Volga|Volgi]].<ref>Montefiore 2001, pp. 316–22.</ref> Ko je Jermolov s pomočjo Potemkinovih kritikov poskušal odstaviti Potemkina, je Katarina poleti 1786 njega samega zamenjala z grofom Aleksandrom Dmitriev-Mamonovom.<ref>Rounding 2006, str. 416–417.</ref>
 
Potemkin se je vrnil na jug in organiziral Katarinin obisk južnih provinc poleti 1787.<ref>Montefiore 2001, str. 324–326.</ref> Carica je konec januarja pripotovala v [[Kijev]] in potem, ko se je led stalil, odplula po [[Dneper|Dnepru]] na jug. Potemkin je imel v tem času druge ljubice, med njimi grofici Sevres in Nariškin. Carica s spremstvom je maja priplula v Herson.<ref>Montefiore 2001, str. 355–363.</ref><ref>Rounding 2006, str. 427–431.</ref> Med obiskom Sevastopola je avstrijski nadvojvoda [[Jožef II. Habsburško-Lotarinški|Jožef II.]] ki jo je spremjalspremljal na potovanju, ganjen pripomnil, da je ''"»carica povsem zanesena ... Knez Potemkin je v tem trenutku vsemogočen"«''.<ref>Montefiore 2001, str. 369–374.</ref>
 
====Potemkinova vas====
Izraz [[Potemkinove vasi|Potemkinova vas]], ki ga je skoval Potemkinov nemški kritični biograf Georg von Helbig (nemško ''Potemkinsche Dörfer''), izvira s Katarininega obiska južnih provinc cesarstva. Kritik joje Potemkina obtožil, da je s pomočjo poslikanih kulis poskušal preslepiti Katarino, da so province bogatejše, kot so bile v resnici. V ta namen naj bi statirajostatiralo tudi več tisoč kmetov. Potemkin je zagotovo carici pokazal najboljše, kar je lahko pokazal, organiziral več eksotičnih izletov, najmanj dva mestna uradnika pa sta svojo revščino resnično prikrila z izgradnjo lažnih hiš. [[Charles Joseph von Ligne|Knez de Ligne]], član avstrijske delegacije, ki je med potovanjem raziskoval po svoje, je kasneje potrdil, da so govorice o lažnih vaseh izmišljene. <ref>Montefiore 2001, str. 379–383.</ref>
 
===Vrhovni poveljnik===