Grigorij Potemkin: Razlika med redakcijama

Izvirna izgovarjava njegovega imena je ''Patjomkin''.

 

 

Leta 1775 je postal generalni guverner novih ruskih južnih provinc. Kot absolutni vladar si je prizadeval kolonizirati divje stepe in se kontroverzno odločno ukvarjal s [[Zaporoški kozaki|kozaki]], ki so tam živeli. Ustanovil je mesta Herson, Nikolajev, [[Sevastopol]] in Ekaterinoslav. Pristanišča v regiji so postala baze za njegovo novo črnomorsko floto.

: — Potemkin, maj 1769

 

 

Po vrnitvi na fronto je dobil več vojaških priznanj in nato zbolel. Zdravila je zavračal, zato je okreval zelo počasi. V zatišju sovražnosti leta 1772 je njegovo gibanje nejasno. Zdi se, da se je vrnil v Sankt Peterburg, in postal, morda samo navidezno, eden od Katarininih najbližjih svetovalcev.<ref>Montefiore 2001, str. 86–88.</ref> Orlov ni bil več caričin izbranec, vendar Potemkin od tega ni imel nobene koristi, ker je Orlova kot caričinega ljubimca zamenjal carski konjušnik Aleksander Vasilčikov. Potemkin se je leta 1773 vrnil na fronto in se kot generalpolkovnik boril v Silistriji. Zdi se, da ga je Katarina pogrešala, ker je od nje dobil pismo s pozivom, da se vrne v Sankt Peterburg. Po vrnitvi so ga častili kot vojnega heroja.<ref>Montefiore 2001, str. 91–93.</ref>

Pogosta pisma, ki sta si jih pisala, razkrivajo, da je bil njun odnos poln ''»smeha, seksa ter vzajemnega občudovanja inteligentnosti in moči«''.<ref>Montefiore 2001, str. 111–114.</ref> Veliko njunih srečanj je bilo v savni v kleti [[Zimski dvorec|Zimskega dvorca]].<ref name=ref29/><ref>Montefiore 2001, str. 116.</ref> Potemkin je kmalu postal tako ljubosumen, da mu je morala Katarina podrobno opisati svoje prejšnje ljubezensko življenje.<ref name=ref28/><ref>Montefiore 2001, str. 119–121.</ref><ref>Montefiore 2001, str. 116.</ref>

 

Simon Sebag Montefiore trdi, da sta bila Katarina in Potemkin ''»skoraj zagotovo«'' poročena,<ref>Montefiore 2001, str. 137.</ref> v kar biografinja Virginia Rounding nekoliko dvomi.<ref name=ref37/> Katarina je decembra 1784 v enem od pisem prvič izrecno omenila Potemkina kot svojega moža. Kot mogoči datumi poroke se omenjajo leta 1775, 1784 in 1791. Katarina je v svojih pismih 22-krat omenila, da je Potemkin njen mož,<ref name=ref40>Montefiore 2001, str. 135–138.</ref> in se tudi obnašala temu primerno. Po letu 1775 se je njuno razmerje spremenilo, ker je Katarina neznano kdaj za svojega novega ljubimca izbrala Petra Zavadovskega.<ref>Montefiore 2001, str. 147–152.</ref> 2. januarja 1776 je Zavadovski postal cesaričin generalni pribočnik, Potemkin pa je bil imenovan za poveljnika sanktpeterburške divizije.<ref>Rounding 2006, str. 29.</ref> Tega leta je bil na Katarinino zahtevo imenovan tudi za kneza [[Sveto rimsko cesarstvo|Svetega rimskega cesarstva]].<ref>Montefiore 2001, str. 155–159.</ref><ref>Rounding 2006, str. 298.</ref> Kot knez je odšel na turnejo v Novgorod<ref>Rounding 2006, str. 309.</ref> in se po nekaj tednih vrnil. Od carice je dobil za darilo palačo Aničkov in novo stanovanje v Zimskem dvorcu. Čeprav ni bil več caričin izbranec, je ostal njen priljubljen minister.<ref>Montefiore 2001, str. 160–161.</ref>

Potemkin se je v tem obdobju ukvarjal predvsem z [[Diplomacija|diplomacijo]]. Sodeloval je v pogajanjih z angleškim ambasadorjem Jamesom Harrisom o angleški nevtralnosti, njegova strast pa je ostal jug Ruskega carstva.<ref>Montefiore 2001, str. 206–212.</ref> Njegov načrt, znan kot Grški projekt, je bil ustanoviti novo [[Bizantinsko cesarstvo]] okoli osmanske prestolnice [[Konstantinopel]].<ref name=ref54>Montefiore 2001, str. 219–222.</ref><ref>Rounding 2006, str. 387.</ref> Predpogoj za razkosanje Osmanskega cesarstva bi bilo popuščanje napetosti s [[Habsburška monarhija|Habsburško monarhijo]] in vladarjem [[Jožef II. Habsburško-Lotarinški|Jožefom II.]] Z njim se je sestal maja 1780 v ruskem mestu Mogilev.<ref name=ref54/> Sledila je sklenitev zavezništva, ki je pomenila Potemkinovo zmago nad Katarininim sinom [[Pavel Ruski|Pavlom]], ki je bil naklonjen zavezništvu s [[Kraljevina Prusija|Prusijo]].<ref>Montefiore 2001, str. 223–228.</ref> Sporazum, sklenjen maja 1781, je ostal v tajnosti skoraj dve leti. Osmansko cesarstvo zanj domnevno ni vedelo niti leta 1787, ko je Rusiji napovedalo vojno.<ref>Montefiore 2001, str. 235.</ref><ref>Rounding 2006, str. 366.</ref>

 

 

Junija 1782 se je ponovno začela anarhija.<ref name=ref60>Montefiore 2001, str. 241–257.</ref> Potemkin je spretno izkoristil vojskovanje Britanije in Francije na drugih bojiščih in dosegel mirno priključitev [[Krim (polotok)|Krima]] in [[Kuban]]a k Ruskemu carstvu.<ref>Rounding 2006, str. 395.</ref> Kraljevina Gruzija je nekaj dni kasneje s sporazumom v Georgijevsku poskušala pridobiti rusko zaščito proti Perziji in ponovno vzpostaviti svojo suverenost nad Gruzijo. Rusko zaščito je poskušal pridobiti tudi Karabaški kanat, vendar jo je nato odklonil. Izčrpani Potemkin je resno zbolel in komaj preživel. Katarina ga je nagradila s sto tisoč rublji, ki jih je potrošil za gradnjo [[Tavriška palača|Tavriške palače]] v [[Sankt Peterburg]]u.<ref name=ref60/>

[[Slika:New Russia on territory of Ukraine.png|thumb|250px| Približen zemljevid razširjene Nove Rusije po Potemkinovi smrti leta 1791]]

 

 

 

====Graditelj====

 

 

Potemkin je privabil nekaj sto tisoč naseljencev, da so se naselili na njegovo ozemlje. Ocenjuje se, da se je do leta 1782 število prebivalcev Nove Rusije in Azova v zelo kratkem času<ref>Lieven 2003, str. 212.</ref> podvojilo.<ref name=ref71/> Med naseljenci so bili [[Rusi]], tujci, britanski obsojenci, namenjeni v [[Avstralija|Avstralijo]], kozaki in sporni [[Judje]]. Priseljenci niso bili vedno zadovoljni s svojim novim okoljem, znan pa je vsaj en primer, da je Potemkin posredoval, da so priseljenci dobili obljubljeno živino.<ref>Montefiore 2001, str. 281–287.</ref> Izven Nove Rusije je zgradil obrambno linijo Azov-Mozdok, trdnjavi [[Georgijevsk]] in [[Stavropol]] in nekaj drugih, da je bila vzpostavljena cela obrambna linija.<ref>Montefiore 2001, str. 291.</ref>

 

 

 

====Potemkinova vas====

 

===Vrhovni poveljnik===