Hergé: Razlika med redakcijama

odstranjenih 358 zlogov ,  pred 1 mesecem
m
povezava na sliko
m (povezava na sliko)
 
=== Totor in zgodnja kariera: 1925–1928 ===
[[File:Totor the Boy Scout.gif|right|thumb|Serija Totor je bil Hergéjev prvi [komični] strip|link=Special:FilePath/Totor_the_Boy_Scout.gif]]
Poleg risanja ilustracij je Hergé julija 1929 začel s produkcijo časopisnega stripa za ''Le Boy-Scout Belge'', z naslovom ''[[Totor in njegove pustolovščine|Les Aventures de Totor]]'' (Totor in njegove pustolovščine), ki je občasno izhajal do leta 1929. Strip, ki se je vrtel okoli skavtskega vodje, je imel napise napisane pod ilustracijami. Hergé je sčasoma začel eksperimentirati z drugimi oblikami prenosa informacij, vključno z [[Govorni oblaček|govornimi oblački]].{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=9|2a1=Peeters|2y=2012|2p=22}} Ilustracije so bile objavljene tudi v ''Le Blé qui lève (Pšenica, ki raste'') in drugih publikacijah katoliškega združenja belgijskih mladoletnikov, poleg tega pa je Hergé tudi ilustriral zaščitno pokrivalo za roman Weverbergha, z naslovom ''Duša morja''.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=15|2a1=Peeters|2y=2012|2p=17}} Ker je bil še mlad in neizkušen v svoji obrti, je Hergé iskal nasvete pri starejšem karikaturistu Pierru Ickxu. Skupaj sta ustanovila kratkotrajno ''Atelier de la Fleur de Lys'' (AFL), organizacijo za krščanske karikaturiste.{{Sfn|Peeters|2012|p=18}}
 
Z začetkom časopisnih dodatkov, je Wallez konec leta 1928 ustanovil dodatek za otroke, ''[[Le Petit Vingtième]]'' (Mali dvajseti), ki se je vsak četrtek pojavil v ''Le Vingtième Siècle''.{{Sfn|Peeters|2012|pp=31–32}} Številni odlomki, ki so prenašali močna katoliška in fašistična sporočila, so bili izrecno [[Antisemitizem|antisemitski]].{{Sfn|Assouline|2009|p=38}} Hergé je za nov podvig ilustriral ''L'Extraordinaire Aventure de Flup, Nénesse, Poussette et Cochonnet'' (''Neverjetna pustolovščina Flupa, Nénesse, Poussette in Cochonneta''), strip, ki ga je napisal eden od športnih kolumnistov časopisa. Strip je pripovedoval zgodbo o dveh fantih, njuni mlajši sestri, in njenem napihljivem gumijastem prašičku.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=16|2a1=Farr|2y=2001|2p=12|3a1=Peeters|3y=2012|3p=32}} Hergé je bil nezadovoljen, želel je namreč napisati in narisati svoj strip. Očarale so ga nove tehnike v mediju — denimo sistematična uporaba govornih mehurčkov — , ki jih najdemo v ameriških stripih [[George McManus|Georga McManusa]] z naslovom [[Bringing Up Father|''Bringing Up Father'']], [[George Herriman|Georga Herrimana]] z naslovom [[Krazy Kat|''Krazy Kat'']] in [[Rudolph Dirks|Rudolpha Dirksa]] z naslovom [[The Katzenjammer Kids|''The Katzenjammer Kids'']], katerih kopije mu je poslal novinar [[Léon Degrelle]] iz Mehike, ki je bil tam nameščen za poročanje o krizi v [[Mehiška državljanska vojna (1926-1929)|Cristero vojni]].{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=17|2a1=Farr|2y=2001|2p=18|3a1=Lofficier|3a2=Lofficier|3y=2002|3p=18}}
 
[[File:Le Petit Vingtieme, Tintin in the Land of the Soviets.jpg|thumb|left|Naslovnica izdaje ''Le Petit Vingtième'' z dne 1. maja 1930 z izjavo "Tintin Revient!" ("Tintin se vrača!") Iz njegove pustolovščine po Sovjetski zvezi.{{Sfn|Goddin|2008|p=67}}|link=Special:FilePath/Le_Petit_Vingtieme,_Tintin_in_the_Land_of_the_Soviets.jpg]]
 
Hergé je razvil lik, imenovan [[Tintin]], kot belgijskega deškega poročevalca, ki je lahko potoval po svetu s svojim [[Foksterier|foksterierjem]], [[Švrk|Švrkom]] — "Milou" v izvirni francoščini — v veliki meri temelji na njegovem prejšnjem liku Totorju in tudi na njegovem bratu Paulu.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=19|2a1=Thompson|2y=1991|2p=25|3a1=Peeters|3y=2012|3p=34}} Pozneje je Degrelle napačno trdil, da je Tintin zasnovan na njem, s Hergéjem sta se namreč skregala, ko je Degrelle brez dovoljenja uporabil eno od Hergéjevih skic; račune sta poravnala zunajsodno.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=45–46|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=59–60}} Čeprav je Hergé želel poslati svojega junaka v ZDA, mu je Wallez namesto tega naročil, naj svojo avanturo nastavi v [[Sovjetska zveza|Sovjetski zvezi]], s čimer je strip deloval kot antisocialistična propaganda za otroke. Rezultat tega je bil [[Tintin v Sovjetski zvezi|''Tintin v Sovjetski zvezi'']], ki je izhajal od 10. januarja 1929 v dodatku ''Le Petit Vingtième'' do 8. maja 1930.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=22–23|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=34–37}} Zaradi popularnosti zgodbe v frankofonski Belgiji, je Wallez organiziral promocijsko potezo,{{Clarify|date=February 2019}} po kateri je izdal zgodbo v knjižni obliki.{{Sfn|Peeters|2012|pp=39–41}} Priljubljenost zgodbe je privedla do povečane prodaje, zaradi česar je Wallez Hergéju podelil dva pomočnika, Eugèna Van Nyverseela in Paula "Jam" Jamina.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=32–34|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=42–43}}
Od avgusta 1934 do oktobra 1935 je ''Le Petit Vingtième'' serijsko objavljal Tintinovo naslednjo pustolovščino, ''[[Sinji lotos]]'', ki se je dogajala na [[Kitajska|Kitajskem]] po [[Japonska invazija na Mandžurijo|japonski invaziji na Mandžurijo]]. Hergé je bil med produkcijo dela močno pod vplivom njegovega prijatelja [[Čang Čongren|Čanga Čongrena]], katoliško-kitajskega študenta, ki se je šolal na bruseljskem [[Académie Royale des Beaux-Arts]], s katerim se je spoznal maja 1934. Čang mu je predaval o taoistični filozofiji, kitajski umetnosti in kitajski kaligrafiji, kar je vplivalo ne le na njegov umetniški slog, temveč tudi na njegov splošni pogled na življenje.{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1pp=60–64|2a1=Farr|2y=2001|2pp=51–59|3a1=Lofficier|3a2=Lofficier|3y=2002|3pp=33–36|4a1=Assouline|4y=2009|4pp=48–55|5a1=Peeters|5y=2012|5pp=73–82}} Hergé je kot znak zahvale v ''Sinji lotos'' dodal karakterja "[[Čang Čong Jen|Čang Čong Jena"]], mladega kitajskega fanta, ki se sreča s Tintinom in se z njim spoprijatelji.{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1pp=60–64|2a1=Farr|2y=2001|2pp=51–59|3a1=Lofficier|3a2=Lofficier|3y=2002|3pp=33–36|4a1=Assouline|4y=2009|4pp=48–55|5a1=Peeters|5y=2012|5pp=73–82}} Hergé je ''Sinjemu lotosu'' namenil veliko več pozornosti in natančnosti, kar je pripomoglo k realističnemu prikazu Kitajske.{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1pp=60–64|2a1=Farr|2y=2001|2pp=51–59|3a1=Lofficier|3a2=Lofficier|3y=2002|3pp=33–36|4a1=Assouline|4y=2009|4pp=48–55|5a1=Peeters|5y=2012|5pp=73–82}} Zaradi tega je ''Sinji lotos'' široko ocenjen kot "Hergéjeva prva mojstrovina" in merilo pri razvoju serije.{{Sfnm|1a1=Farr|1y=2001|1p=51|2a1=Lofficier|2a2=Lofficier|2y=2002|2p=35|3a1=Peeters|3y=2012|3pp=82}} Casterman je stripe objavil v knjižni obliki in tudi vztrajal, da Hergé v stripe vključi barve, tako v tem zvezku, kot v ponatisih ''Amerike'' in ''Cigar.''{{Sfnm|1a1=Goddin|1y=2008|1pp=182, 196|2a1=Assouline|2y=2009|2p=53|3a1=Peeters|3y=2012|3pp=79–80}} Leta 1936 so začeli tudi s proizvodnjo izdelkov Tintin, kar je Hergé podpiral, saj je imel ideje o celotni prodajalni, posvečeni ''Tintinu in njegovim pustolovščinam'', nekaj, kar se je uresničilo 50 let kasneje.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=55|2a1=Peeters|2y=2012|2p=96}} Kljub temu, da so se njegovi serijski stripi izkazali za donosne, so se zbrani zvezki prodajali slabše, kar je Hergé očital Castermanu in jih pozval, naj storijo več za trženje njegovih knjig.{{Sfn|Peeters|2012|p=94}}
 
[[File:Jo Zette Jocko in Coeurs Vaillants.jpg|thumb|left|upright|''Jo, Zette in Jocko'' v ''[[Cœurs Vaillants|Cœurs Vaillantsu]]''|link=Special:FilePath/Jo_Zette_Jocko_in_Coeurs_Vaillants.jpg]]
Hergéjeva naslednja Tintinova zgodba, ''[[Odlomljeno uho]]'' (1935–1937) je bila prva, za katero je bil že od začetka orisan zaplet, saj je bila detektivska zgodba, ki je Tintina odpeljala v [[Južna Amerika|Južno Ameriko]]. Zgodba je predstavila lik [[General Alkazar|generala Alkazarja]] in tudi prve Hergéjeve izmišljene države in ozemlja v seriji, San Teodoros in Nuevo Rico, dve republiki, ki sta večinoma temeljili na Boliviji in Paragvaju.{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1pp=68–73|2a1=Farr|2y=2001|2pp=61–69|3a1=Lofficier|3a2=Lofficier|3y=2002|3pp=37–39|4a1=Assouline|4y=2009|4pp=55–57|5a1=Peeters|5y=2012|5pp=82–84}} Nasilni elementi v stripu so razjezili založnike ''[[Cœurs Vaillants|Cœurs Vaillantsa]]'', ki so Hergéja prosili, naj ustvari zgodbo, ki je primernejša za otroke. Rezultat si bile Pustolovščine Jo, Zette in Jocka, serija o mlajšem bratu njegovi sestri ter njuni udomačeni opici.{{Sfn|Peeters|2012|pp=86–87}} Serija se je začela z ''The Secret Ray'', ki je bil serijsko predstavljen v ''Cœurs Vaillantsu'' in nato v ''Le Petit Vingtièmu'', nadaljeval pa z ''The Stratoship H-22''.{{Sfn|Peeters|2012|p=87}} Hergé je zavračal serijo in komentiral, da so ga liki "strašno dolgočasili."{{Sfn|Peeters|2012|p=88}} Zdaj, ko je hkrati pisal tri serije, je Hergé delal vse dni v letu in se počutil pod stresom.{{Sfn|Peeters|2012|p=91}}
 
Septembra 1958 je revija ''Tintin'' svoj sedež preselila v novo zgrajeno stavbo v bližini [[Železniška postaja Bruselj-Jug|Gare du Midi.]]{{Sfn|Peeters|2012|p=265}} Hergé se je še naprej prepiral z Leblancem zaradi revije; zaradi nenehnih odsotnosti je bil zamenjan kot umetniški vodja in zahteval je ponovno zaposlitev. Leblanc je popustil v začetku leta 1965, čeprav se je Hergé kmalu odpravil na [[Sardinija|Sardinijo]] za šest tednov.{{Sfn|Peeters|2012|pp=291–292}} Oktobra 1965 je Leblanc za glavnega urednika revije imenoval karikaturista [[Greg (karikaturist)|Grega]], saj je verjel, da je sposoben reformiranja revije tako, da ostane primerna mladini tistih časov.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=197|2a1=Peeters|2y=2012|2p=292}} V tem trenutku je bila revija ''Tintin'' na vrhuncu komercialne prodaje, z 600.000 prodanimi izvodi na teden, čeprav je Hergé izgubil veliko zanimanja zanjo.{{Sfn|Peeters|2012|p=292}}<br />
 
[[File:Herge's abstract artwork.jpg|thumb|Ena od Hergéjevih abstraktnih umetnin|link=Special:FilePath/Herge's_abstract_artwork.jpg|alt=|levo]]
Hergéjeva prodaja knjig je bila večja kot kdaj koli prej, za britanski, španski in skandinavski trg so nastajali prevodi.{{Sfn|Peeters|2012|p=264}} Bil je deležen mednarodne tiskovne pozornosti, članki o njegovem delu pa so bili objavljeni v ''[[L'Obs|France-Observateurju]]'', ''[[The Listener (revija)|The Listenerju]]'' in ''[[The Times Literary Supplement|The Times Literary Supplementu]]''.{{Sfn|Peeters|2012|p=266}} Paul Vandromme je napisal nekritično knjigo o Hergéju z naslovom ''Le Monde de Tintin'' ("Svet Tintina"), ki jo je izdala založba [[Éditions Gallimard]]; Hergé je odklonil vključitev predlaganega predgovora [[Roger Nimier|Rogerja Nimierja]], potem ko se mu je hvala za njegovo lastno delo zdela preveč neprijetna.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=181–183|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=266–267}} Nastale so radijske adaptacije ''Tintinovih pustolovščin'',{{Sfn|Peeters|2012|p=267}} prav tako animirane risanke, ki jih je produciral [[Belvision Studios]], [[Hergéjeve pustolovščine Tintina|''Hergéjeve pustolovščine Tintin''a]].{{Sfn|Peeters|2012|p=267}} Nastala sta tudi dva akcijska filma, ''[[Tintin in Zlata runa]]'' (1961) ter ''[[Tintin in Modra pomaranča]]'' (1964), s katerima je Hergé tesno sodeloval.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=227|2a1=Peeters|2y=2012|2p=268}}
 
 
=== Zadnja leta: 1966–1983 ===
[[File:Tintin magazine 50th anniversary issue.jpg|thumb|right|Številka revije ''Tintin'', ki praznuje 50. obletnico ''Tintinovih pustolovščin'' (1979).|link=Special:FilePath/Tintin_magazine_50th_anniversary_issue.jpg]]
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je Hergé postajal vse bolj razburjen zaradi uspeha serije stripov [[René Goscinny|Renéja Goscinnyja]] in [[Albert Uderzo|Alberta Uderzoja]] o ''[[Asterix|Asterixu]]'', ki so jo različni komentatorji označili za serijo, ki je v popularnosti prehitela ''Tintina in njegove pustolovščine'' kot najpomembnejši [[Francosko-belgijski stripi|francosko-belgijski strip]].{{Sfn|Peeters|2012|pp=297–298}} V upanju, da bo posnemal uspeh nedavno animiranih filmov ''[[Prva prigoda (film)|Prva prigoda]]'' (1967) ter ''[[Asterix in Kleopatra (film)|Asterix in Kleopatra]]'' (1968), je Hergé privolil v produkcijo dveh animiranih Belvision filmov, ki temeljita na ''Tintinovih pustolovščinah''. Prvi, ''[[Tintin in Sončev tempelj]]'' (1969), je temeljil na že obstoječih stripih, drugi, ''[[Tintin in jezero morskih psov]]'' (1972), pa je bila originalna zgodba, ki jo je napisal [[Greg (karikaturist)|Greg]].{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=226|2a1=Peeters|2y=2012|2p=299}} Leta 1982 je ameriški filmski ustvarjalec [[Steven Spielberg]] zaprosil za filmske pravice za priredbo filma po eni od zgodb ''Tintinovih pustolovščin'', kar je navdušilo Hergéja, vendar se projekt takrat še ni uresničil.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=228–229|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=338–339}}
 
 
=== V popularni kulturi ===
[[File:Hergé cameo appearance.jpg|thumb|Hergéjev lik pomaga Tintinu|link=Special:FilePath/Hergé_cameo_appearance.jpg]]
Risana verzija Hergéja se pogosto prikaže v risani seriji ''Tintin in njegove pustolovščine'' [[Ellipseanime|Ellipse]]-[[Nelvana|Nelvane]]. Animirana različica Hergéja se pojavi tudi na začetku filmskega zajetja filma [[Tintin in njegove pustolovščine: Samorogove skrivnosti|''Tintin in njegove pustolovščine: Samorogove skrivnosti'']] v režiji [[Steven Spielberg|Stevena Spielberga]] in producenta [[Peter Jackson|Petra Jacksona]], kjer je upodobljen kot ulični karikaturistični risar, ki nariše portret Tintina na začetku filma.{{Sfn|The Guardian|2011}}