Jugoslovanska ljudska armada: Razlika med redakcijama

V začetku devetdesetih let so se v Evropi začele dogajati velike zgodovinske spremembe. Padla je železna zavesa in komunistični sistem, ki je več kot 45 let krojil usodo Vzhodne Evrope, je bil odpravljen. Spremembe so se začele dogajati tudi znotraj Jugoslavije, ki sicer ni bila članica [[Varšavski pakt|Varšavskega pakta]], imela pa je enopartijski komunistični režim, tako kot ostale vzhodnoevropske države. [[Socialistična republika Hrvaška|SR Hrvaška]] in SR Slovenija, sta vedno bolj odkrito kazali osamosvojitvene težnje, kar je v državi pripeljalo do hude politične krize. Jugoslovanska vlada, ki je bila pod močnim vplivom vojske, je kakršnimkoli spremembam ostro nasprotovala in grozila z vojaškim posredovanjem. Jugoslavija se je znašla na pragu državljanske vojne, kakšna bo vloga JLA v njej, pa so odločali visoki vojaški krogi v Beogradu, glavnem mestu tedaj še skupne države.

===Razpad Jugoslavije===

25. junija 1991 sta [[Slovenija|Republika Slovenija]] in [[Hrvaška|Republika Hrvaška]] razglasili neodvisnost in samostojnost, zato je JLA kot vojska na ozemlju tedaj edine mednarodno priznane države SFRJ, hotela zavarovati takratne državne meje Slovenije, ki so bile hkrati meje skupne države socialistične Jugoslavije. Na mejne prehode z Avstrijo in Italijo je ob podpori vojnega letalstva, poslala oklepne enote iz takratnih slovenskih in nekaterih hrvaških vojašnic, z izgovorom da je meja ogrožena s strani držav članic [[NATO|NATO pakta]], kar ji je omogočala takratna zvezna ustava. Vsak vojak obveznik JLA je moral dati prisego, da bo branil ozemeljsko celovitost Jugoslavije in če bo treba, za to dal tudi svoje življenje. JLA, ki so jo v večini sestavljali mladi naborniki, je začela premike enot na mejne prehode že v noči razglasitve neodvisnosti Republike Slovenije, ko je proti meji z Italijo krenil reški korpus. Slovenijo so tistega dne, ko se je v Ljubljani dogajala slovesnost ob razglasitvi neodvisnosti, v nizkem letu preletavala letala jugoslovanskega vojnega letalstva. Lokalno prebivalstvo po vsej Sloveniji je slišalo hrumenje tankov v zgodnjih jutranjih urah 27. junija. Teritorialna Obramba (TO) in tedanja slovenska [[Milica(policija)|milica]] (kasneje preimenovana v [[Policija (Slovenija)|Policijo]] Republike Slovenije), sta bili oboroženi z lahkim orožjem in sta se spopadli z mnogo močnejšo zvezno vojsko (JLA) na mestih, kjer so tanki, ki so krenili iz kasarn proti mejnim prehodom, prebijali improvizirano postavljene barikade, sestavljene iz tovornjakov, avtobusov in delovnih strojev, ter na mestih, kjer je vojska bojno delovala, v kasnejših dnevih vojne pa tudi tam, kjer so bile formacije TO in milice v taktični in strateški prednosti. General jugoslovanske vojske Rašeta, ki je deloval na poveljstvu 5. vojaškega območja, je sicer javil slovenskemu predsedstvu, da vojaki niso oboroženi z bojno municijo, vendar so dejstva na terenu kazala drugačno sliko. TO in [[Policija|milica]] sta ukrepali na podlagi novo sprejetih osamosvojitvenih zakonov in republiške ustave, ki se je takrat že precej razlikovala od zvezne. Pripadniki TO in milice so obkolili in blokirali logistične in oskrbovalne poti vojašnic JLA v Sloveniji, ki so zato ostale brez vode, elektrike in ostale oskrbe. Odločna slovenska obramba je povzročila, da je morala med vojaki, padla na najnižjo točko. Številni mladi naborniki so dezertirali. Poudariti je potrebno, da je bilo med vojaki JLA tudi veliko Slovencev. TO in policija sta bili primorani izvajati akcije tudi proti njim. Tako je bil v Ljubljani sestreljen helikopter JLA, ki je prevažal kruh v vojašnico, pilot pa je bil Slovenec. JLA je čez noč v Sloveniji bila obravnavana kot agresorska vojska, kljub temu da je bila takrat zakonita mednarodno priznana oborožena sila na teritoriju SFRJ, zadolžena varovati slovensko in celotno jugoslovansko ozemlje. Da ni bila agresorska vojska, je potrdilo tudi sodišče Republike Slovenije v primeru sojenja slovenskemu generalu JLA Konradu Kolšku z obrazložitvijo da: »JLA na dan 25.6.1991 niti po domačem niti mednarodnem pravu ni bila in ni mogla biti agresor.« Bi pa to lahko postala, po izteku moratorija, podpisanega na [[Brionska deklaracija|Brionski deklaraciji]], kjer se je jugoslovanska vojska obvezala, da se v treh mesecih umakne iz Slovenije. Po desetih dnevih spopadov, je Slovenija z Jugoslovanskim vodstvom sklenila dogovor, da zamrzne osamosvojitvene procese, vojska pa se je v okrnjeni sestavi vrnila v vojašnice. Po izteku Brionskega moratorija, ko se je JLA umaknila iz Slovenije, so se konflikti preselili na Hrvaško, predvsem v Slavonijo, kjer so se spopadi razvili v pravo bitko ([[Vukovar]]). Tam živeči Srbi niso hoteli živeti v novo nastajajoči hrvaški državi, zato so se uprli. Enote JLA, ki so bile obkoljene v vojašnicah, so se iz njih prebijale na silo, pri čemer je bilo veliko mrtvih in ranjenih. Mnoge vojašnice so se vdale tudi brez boja, kar je novo nastajajoči hrvaški vojski omogočilo, da se oboroži z zaplenjenim orožjem. Avgusta 1991, je napovedala neodvisnost tudi [[Makedonija]] katero je JLA zapustila v miru, tako kot v Sloveniji, pa je s seboj odpeljala vso težko oborožitev. Armado, ki je bila prej večnacionalna, so tedaj že sestavljali večinoma Srbi, ki so začeli oboroževati različne paravojaške formacije, katere so sodelovale v medeetničnih spopadih na ozemlju [[Hrvaške]] ter [[Bosna in Hercegovina|Bosne in Hercegovine]]. Del enot pro-srbske JLA, pa je ostal z novo nastalimi paravojaškimi enotami pri nastanku mednarodno nepriznane [[Republika Srbska Krajina|Republike Srbske Krajine]]. [[Hrvaška vojska]] jih je v operacijah Blisk in Nevihta leta 1995 pregnala iz zasedenih ozemelj ter uveljavila suverenost hrvaške države na vsem svojem teritoriju. [[Socialistična republika Bosna in Hercegovina|SR Bosna in Hercegovina]] je razglasila neodvisnost marca 1992. Zaradi narodnostno mešanega prebivalstva so izbruhnili boji med [[Bošnjaki]], Hrvati in Srbi. Tako kot na Hrvaškem, se je JLA znašla obkoljena v vojašnicah.Tudi tam je bilo veliko mrtvih in ranjenih. Vojska, ki je bila po umiku iz Slovenije razporejena na meje [[Velika Srbija|Velike Srbije]] (Karlobag-Ogulin-Karlovac-Virovitica), je bila tedaj že povsem srbska in je aktivno sodelovala pri obstreljevanju [[Sarajevo|Sarajeva]], [[Dubrovnik|Dubrovnika]], [[Vukovar|Vukovarja]] ter pri drugih vojnih zločinih na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini. Z metodo etničnega čiščenja so v Bosni želeli ustvariti mednarodno nepriznano državo [[Republika Srbska|Republiko Srbsko]]. S temi dejanji si je JLA umazala ugled in spoštovanje, ki ga je uživala do razpada SFRJ. Armada, ki je bila ustanovljena da brani Jugoslavijo pred zunanjim sovražnikom, ter združuje njene narode in narodnosti, je razpadla zaradi notranjih trenj in nacionalizma v krvavi državljanski vojni. To je bil šok, ki ga mnogi v vseh delih nekdanje države, ne bodo zlahka pozabili. Proti koncu maja 1992 se je Jugoslovanska armada, (brez naziva "Ljudska", kakor so jo mediji v Sloveniji preimenovali že od prvih spopadov), umikala tudi iz novo nastajajoče države [[Bosna in Hercegovina|Bosne in Hercegovine]]. V vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah, ki so razglasile neodvisnost, so ustanavljali nove vojske. Te so sčasoma postale legitimne in redne. Slovenija težav z legitimnostjo ni imela, ker je uveljavila suverenost na svojem ozemlju z Teritorialno Obrambo, katera je bila v zvezni ustavi priznana oborožena sila. Vse paravojaške formacije so po podpisu [[Daytonski sporazum|Daytonskega mirovnega sporazuma]] konec leta 1995, razpustili.