Jugoslovanska ljudska armada: Razlika med redakcijama

Na začetku se je armada zanašala na sovjetsko vojaško pomoč (orožje, inštruktorji, vojaška industrija ...), po [[informbiro|informbiroju]] leta 1948, ko se je Jugoslavija zaradi političnih razlogov sprla s [[Sovjetska zveza|Sovjetsko zvezo]], se je ta pomoč prekinila. To je ustrezalo zahodnim zaveznikom, zato so do leta 1955 Jugoslovansko vojsko oskrbovali z orožjem zahodnega izvora. Da bi se Jugoslavija še dodatno zavarovala pred morebitnim napadom Sovjetske zveze, je sklenila obrambni pakt z Grčijo in Turčijo, ki je bil edini tak sporazum v zgodovini SFRJ. Ko je Jugoslavija sredi petdesetih let ponovno vzpostavila normalne stike z Sovjetsko zvezo, se je sodelovanje z zahodom omejilo in JLA se je ponovno začela oboroževati z orožjem sovjetskega izvora. V tem času se je opomogla tudi industrija, ki je po licenci izdelovala številna orožja sovjetskega izvora. Da odnosi med državama še niso bili popolnoma razčiščeni, se je izkazalo med madžarsko vstajo, oktobra 1956, ko je ob madžarsko-jugoslovanski meji prišlo do številnih konfliktov in provokacij, zato je celotno mejo med državama zasedla vojska. Podobne razmere so vladale tudi na albansko-jugoslovanski meji, ki je bila zaradi političnih nesporazumov hermetično zaprta in so napetosti med državama trajale vse do konca [[Hladna vojna|hladne vojne]].

===Formacija štabov in enot Teritorialne obrambe===

[[Praška pomlad]] in posredovanje [[Rdeča armada|Rdeče armade]] na [[Češkoslovaška|Češkoslovaškem]] avgusta 1968, sta pokazali vse slabosti relativno majhne JLA, zato se je politični in vojaški vrh v strahu pred zunanjim napadom odločil za delno preoblikovanje vojske. V ta namen je bila oblikovana tudi Teritorialna obramba, to je bila organizacija, ki so jo sestavljali večinoma rezervisti, njena naloga pa je bila lokalno upočasniti sovražnikovo napredovanje, dokler JLA ne bi izvedla popolne mobilizacije in posredovala. Vsaka republika v Jugoslaviji je imela svojo Teritorialno obrambo (TO), ki ji je tudi neposredno poveljevala, zaradi česar je med JLA in poveljstvi teritorialnih obramb prihajalo do številnih zapletov in sporov. V petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih se je moč JLA nenehno krepila. Po ocenah tedanjih analitikov in strokovnjakov naj bi bila četrta najmočnejša vojska v Evropi. Osemdeseta leta dvajsetega stoletja, kmalu po [[Josip Broz - Tito|Titovi]] smrti, ko je vodenje države prevzelo predsedstvo SFRJ, so bila začetek gospodarske krize, katere posledica je bila [[hiperinflacija]]. Ker je povsod primanjkovalo denarja, se je zmanjšal tudi proračun vojske, kar je vplivalo na njene strateške zmogljivosti in na vojaško industrijo. Leta 1988 je bila vojska, zlasti v [[Socialistična republika Slovenija|SR Sloveniji]], glavna tarča kritik. JLA je postajala orodje velikosrbske politike. Oblasti v Beogradu so pošiljale vojsko na [[Kosovo]], kjer so izbruhnili nemiri med tamkaj živečimi Srbi in Albanci, kateri so zahtevali svojo republiko. Posledično je politika srbske vlade, predvsem po prihodu [[Slobodan Milošević|Slobodana Miloševića]] na oblast, postajala vedno bolj represivna. V Sloveniji so se sprva pojavile zahteve po zmanjšanju prispevka Slovenije v zvezni proračun za vojaške namene, pa tudi o služenju slovenskih nabornikov v Sloveniji in ne v drugih republikah federativne države, zatem pa tudi težnje po samostojni in neodvisni državi. Kot zadnji steber varnosti in zagovornik celovitosti [[SFR Jugoslavija|Jugoslavije]], je JLA temu seveda nasprotovala.