Jugoslovanska ljudska armada: Razlika med redakcijama

Na začetku se je armada zanašala na sovjetsko vojaško pomoč (orožje, inštruktorji, vojaška industrija ...), po [[informbiro|informbiroju]] leta 1948, ko se je Jugoslavija zaradi političnih razlogov sprla s [[Sovjetska zveza|Sovjetsko zvezo]], se je ta pomoč prekinila. To je ustrezalo zahodnim zaveznikom, zato so do leta 1955 Jugoslovansko vojsko oskrbovali z orožjem zahodnega izvora. Da bi se Jugoslavija še dodatno zavarovala pred morebitnim napadom Sovjetske zveze, je sklenila obrambni pakt z Grčijo in Turčijo, ki je bil edini tak sporazum v zgodovini SFRJ. Ko je Jugoslavija sredi petdesetih let ponovno vzpostavila normalne stike z Sovjetsko zvezo, se je sodelovanje z zahodom omejilo in JLA se je ponovno začela oboroževati z orožjem sovjetskega izvora. V tem času se je opomogla tudi industrija, ki je po licenci izdelovala številna orožja sovjetskega izvora. Da odnosi med državama še niso bili popolnoma razčiščeni, se je izkazalo med madžarsko vstajo, oktobra 1956, ko je ob madžarsko-jugoslovanski meji prišlo do številnih pripetljajevkonfliktov in provokacij, zato je celotno mejo med državama zasedla vojska. Podobne razmere so vladale tudi na albansko-jugoslovanski meji, ki je bila zaradi političnih nesporazumov hermetično zaprta in so napetosti med državama vladaletrajale vse do konca [[Hladna vojna|hladne vojne]]. [[Praška pomlad]] in posredovanje [[Rdeča armada|Rdeče armade]] na [[Češkoslovaška|Češkoslovaškem]] avgusta 1968, je pokazala vse slabosti relativno majhne JLA, zato se je politični in vojaški vrh v strahu pred zunanjim napadom odločil za delno preoblikovanje vojske. V ta namen je bila oblikovana tudi TO ([[Teritorialna obramba Republike Slovenije]]). To je bila organizacija, ki so jo sestavljali večinoma rezervisti, njena naloga pa je bila upočasniti sovražnikovo napredovanje, dokler JLA ne bi izvedla popolne mobilizacije. Vsaka republika v Jugoslaviji je imela svojo Teritorialno obrambo (TO), ki ji je tudi neposredno poveljevala, zaradi česar je med JLA in TO prihajalo do številnih zapletov in sporov. V petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih je moč JLA nenehno rasla. Po ocenah tedanjih analitikov in strokovnjakov naj bi bila naj bi četrta najmočnejša vojska v Evropi. Osemdeseta leta dvajsetega stoletja, kmalu po [[Josip Broz - Tito|Titovi]] smrti, ko je vodenje države prevzelo Predsedstvopredsedstvo SFRJ, so bila začetek gospodarske krize, katere posledica je bila [[hiperinflacija]]. Ker je povsod primanjkovalo denarja, se je zmanjšal tudi proračun vojske, kar je vplivalo na njene strateške zmogljivosti in na vojaško industrijo. Leta 1988 je bila vojska, zlasti v [[Socialistična republika Slovenija|SR Sloveniji]] , glavna tarča kritik. JLA je postajala orodje velikosrbske politike. Oblasti v Beogradu so pošiljale vojsko na [[Kosovo]], kjer so izbruhnili nemiri med tamkaj živečimi Srbi in Albanci, kateri so zahtevali svojo republiko. Posledično je politika srbske vlade, predvsem po prihodu [[Slobodan Milošević|Slobodana Miloševića]] na oblast, postajala vedno bolj represivna. V Sloveniji so se medtem pojavljale idejetežnje opo samostojni in neodvisni državi. Kot zadnji steber varnosti in zagovornik celovitosti [[SFR Jugoslavija|Jugoslavije]], je JLA temu seveda nasprotovala. V začetku devetdesetih let, pa so se v Evropi začele dogajati zgodovinske spremembe. Padla je železna zavesa in komunistični sistem, ki je več kot 45 let krojil usodo Vzhodne Evrope, je prenehal obstajati. Spremembe so se začele dogajati tudi znotraj Jugoslavije, ki sicer ni bila članica [[Varšavski pakt|Varšavskega pakta]], imela pa je enopartijski komunistični režim, tako kot ostale vzhodnoevropske države. [[Socialistična republika Hrvaška|SR Hrvaška]] in SR Slovenija, sta vedno bolj odkrito kazali osamosvojitvene težnje, kar je v državi pripeljalo do hude politične krize. Jugoslovanska vlada, ki je bila pod močnim vplivom vojske, je kakršnimkoli spremembam ostro nasprotovala in grozila z vojaškim posredovanjem. Jugoslavija se je znašla na pragu državljanske vojne. Kakšna bo vloga JLA v njej, pa so odločali v Beogradu, prestolnici tedanje države.

25.junija 1991 sta [[Slovenija|Republika Slovenija]] in [[Hrvaška|Republika Hrvaška]] razglasili neodvisnost in samostojnost, zato je JLA kot vojska na ozemlju tedaj edine mednarodno priznane države SFRJ, hotela zavarovati takratne državne meje Slovenije, ki so bile hkrati meje skupne države socialistične Jugoslavije. Na mejne prehode z Avstrijo in Italijo, je ob podpori vojnega letalstva, poslala oklepne enote iz takratnih slovenskih in nekaterih hrvaških vojašnic, z izgovorom da je meja ogrožena s strani [[NATO|NATO pakta]]. To ji je omogočala takratna zvezna ustava. Vsak vojak obveznik te vojske, je moral dati prisego, da bo branil ozemeljsko celovitost Jugoslavije in če bo treba, za to dal tudi svoje življenje. JLA, ki so jo v večini sestavljali mladi naborniki, je začela pohod na mejne prehode v noči po razglasitvi neodvisnosti Republike Slovenije. Lokalno prebivalstvo po vsej Sloveniji je slišalo hrumenje tankov v zgodnjih jutranjih urah 27 junija. Dan prej je proti meji z Italijo krenil reški korpus. Slovenijo so tistega dne, ko se je v Ljubljani dogajala slovesnost ob razglasitvi neodvisnosti, v nizkem letu preletavala letala jugoslovanskega vojnega letalstva. Teritorialna Obramba (TO) in tedanja slovenska [[Milica (policija)|Milica]] (kasneje preimenovana v [[Policija (Slovenija)|Policijo]] Republike Slovenije), sta bili oboroženi z lahkim orožjem in sta se spopadli z mnogo močnejšo zvezno vojsko (JLA) na mestih, kjer so tanki, ki so krenili iz kasarn proti mejnim prehodom, prebijali improvizirano postavljene barikade sestavljene iz tovornjakov, avtobusov in delovnih strojev, ter na mestih kjer je vojska bojno delovala. V kasnejših dnevih vojne pa tudi tam, kjer so bile formacije TO in Milice v taktični in strateški prednosti. General jugoslovanske vojske Rašeta, ki je deloval na poveljstvu 5. vojaškega območja, je sicer javil slovenskemu predsedstvu, da vojaki niso oboroženi z bojno municijo, vendar so dejstva na terenu kazala drugačno sliko. TO in Milica[[Policija|milica]] sta ukrepali na podlagi novo sprejetih osamosvojitvenih zakonov in republiške ustave, ki se je takrat že precej razlikovala od zvezne. Pripadniki TO in Milicemilice so obkolili in blokirali logistične in oskrbovalne poti vojašnic JLA v Sloveniji, ki so zato ostale brez vode, elektrike in ostale oskrbe. Odločna slovenska obramba je povzročila, da je morala med vojaki, padla na najnižjo točko. Številni mladi naborniki so dezertirali. Poudariti je potrebno, da je bilo med vojaki JLA tudi veliko Slovencev. TO in Policijapolicija sta bili primorani izvajati akcije tudi proti njim. Tako je bil v Ljubljani sestreljen helikopter JLA, ki je prevažal kruh v vojašnico, pilot pa je bil Slovenec. JLA je čez noč v Sloveniji bila obravnavana kot agresorska vojska, kljub temu da je bila takrat zakonita mednarodno priznana oborožena sila na teritoriju SFRJ, zadolžena varovati slovensko in celotno jugoslovansko ozemlje. Da ni bila agresorska vojska, je potrdilo tudi sodišče Republike Slovenije v primeru sojenja slovenskemu generalu JLA Konradu Kolšku z obrazložitvijo da: "»JLA na dan 25.6.1991 niti po domačem niti mednarodnem pravu ni bila in ni mogla biti agresor."« Bi pa to lahko postala, po izteku moratorija, podpisanega na [[Brionska deklaracija|Brionski deklaraciji]], kjer se je jugoslovanska vojska obvezala, da se v treh mesecih umakne iz Slovenije. Po desetih dnevih spopadov, je Slovenija z Jugoslovanskim vodstvom sklenila dogovor, da zamrzne osamosvojitvene procese, vojska pa se je v okrnjeni sestavi vrnila v vojašnice. Po izteku Brionskega moratorija, ko se je JLA umaknila iz Slovenije, so se konflikti preselili na Hrvaško, predvsem v Slavonijo, kjer so se spopadi razvili v pravo bitko ([[Vukovar]]). Tam živeči Srbi niso hoteli živeti v novo nastajajoči hrvaški državi, katera je obetala nekatere elemente kolaborantske NDH ([[Neodvisna država Hrvaška]]) iz 2. svetovne vojne. Zatozato so se uprli. Enote JLA, ki so bile obkoljene v vojašnicah, so se iz njih prebijale na silo, pri čemer je bilo veliko mrtvih in ranjenih. Mnoge vojašnice so se vdale tudi brez boja, kar je novo nastajajoči hrvaški vojski omogočilo, da se oboroži z zaplenjenim orožjem. Avgusta 1991, je napovedala neodvisnost tudi [[Makedonija]]. JLAkatero je odšlaJLA odzapustila tamv brezmiru, prelivanja krvi. Takotako kot v Sloveniji, pa je s seboj odpeljala vso težko oborožitev. Armado, ki je bila prej večnacionalna, so zdajtedaj že sestavljali večinoma Srbi, ki so začeli oboroževati različne paravojaške formacije, katere so natosodelovale pustošilev inmedeetničnih ubijalespopadih nedolžnena civilisteozemlju po[[Hrvaške]] Hrvaškiter [[Bosna in Bosni.Hercegovina|Bosne Poin pogajanjih s hrvaško vlado, je vojska napovedala da se umakneHercegovine]]. Del enot pro-srbske JLA, pa je ostal z novo nastalimi paravojaškimi enotami pri nastanku mednarodno nepriznane [[Republika Srbska Krajina|Republike Srbske Krajine]]. [[Hrvaška vojska, v kateri je bilo veliko plačancev iz tujine,]] jih je v operacijah Blisk in Nevihta leta 1995 pregnala iz zasedenih ozemelj inter uveljavila suverenost hrvaške države na vsem svojem teritoriju. Razdor med narodi in v vojski se je "kuhal" tudi v Bosni. [[Socialistična republika Bosna in Hercegovina|SR Bosna in Hercegovina]] je razglasila neodvisnost marca 1992. Zaradi narodnostno mešanega prebivalstva so izbruhnili boji med [[Bošnjaki]], Hrvati in Srbi. Tako kot na Hrvaškem, se je JLA znašla obkoljena v vojašnicah.Tudi tam je bilo veliko mrtvih in ranjenih. Vojska, ki je bila po umiku iz Slovenije razporejena na meje [[Velika Srbija|Velike Srbije]] (Karlobag-Ogulin-Karlovac-Virovitica), je bila tedaj že povsem srbska in je aktivno sodelovala pri obstreljevanju [[Sarajevo|Sarajeva]], [[Dubrovnik|Dubrovnika]], [[Vukovar|Vukovarja]] ter pri drugih vojnih zločinih na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini. Z metodo etničnega čiščenja so v Bosni želeli ustvariti mednarodno nepriznano državo [[Republika Srbska|Republiko Srbsko]]. S temi dejanji si je JLA umazala ugled in spoštovanje, ki ga je uživala do razpada SFRJ. Armada, ki je bila ustanovljena da brani Jugoslavijo pred zunanjim sovražnikom, ter združuje njene narode in narodnosti, je razpadla zaradi notranjih trenj in nacionalizma v krvavi državljanski vojni. To je bil šok, ki ga mnogi v vseh delih nekdanje države, ne bodo zlahka pozabili. Proti koncu maja 1992 se je Jugoslovanska Armadaarmada, (brez naziva "Ljudska", kakor so jo mediji v Sloveniji preimenovali že od prvih spopadov), umikala tudi iz novo nastajajoče države [[Bosna in Hercegovina|Bosne in Hercegovine]]. V vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah, ki so razglasile neodvisnost, so ustanavljali nove vojske. Te so sčasoma postale legitimne in redne. Slovenija težav z legitimnostjo ni imela, ker je uveljavila suverenost na svojem ozemlju z Teritorialno Obrambo, katera je bila v zvezni ustavi priznana oborožena sila. Vse paravojaške formacije so po podpisu [[Daytonski sporazum|Daytonskega mirovnega sporazuma]] konec leta 1995, razpustili.