Aleksander I. Ruski: Razlika med redakcijama

dodanih 31 zlogov ,  pred 1 mesecem
m
 
Aleksander se je zavedal, da Rusija od vseh reform najbolj potrebuje odpravo [[Tlačanstvo|tlačanstva]]. Toda za izpeljavo te reforme ni imel dovolj odločnosti in energije in, gledano realno, tudi ne možnosti. Z njo bi proti sebi obrnil vse plemstvo, od katerega je bil odvisen. Edino, kar je na tem področju storil, je bilo to, da je prepovedal prodajanje posamičnih tlačanov (še vedno pa je bilo dovoljeno prodajanje celih družin, z zemljišči ali brez njih) in da je leta 1703 izdal zakon o svobodnih kmetih: tlačani so dobili možnost, da se z gospodarji dogovorijo o svoji osvoboditvi; a to je bilo le navidezno olajšanje, kajti malokateri tlačan je imel toliko denarja, da se je lahko odkupil. Toda že takšne male spremembe so konservativni nasprotniki reform imeli za vrhunec liberalizma, za »[[Jakobinci|jakobinske]] težnje«, ki jim je bilo treba nasprotovati.<ref>Tudi na videz malenkostno vprašanje, ali smejo vsi meščani (tudi neplemiški) posedovati ozemlja zunaj mesta, je sprožilo veliko razprav in nasprotovanj. Pri tem pa neplemiškega meščanstva v Rusiji skoraj ni bilo in s tem tudi ne možnosti za razvoj industrije. Vse novosti in gospodarstvo so poganjali trgovci ki so trgovali z Azijo in Evropo, predvsem z Anglijo; uveljavile so se velike trgovske rodbine Gončarovi, Hovanski, Tverdiševi, Mjasnikovi, Osokini, Morozovi, Gračevi, Bugrimovi itd.</ref>
 
Kmalu je pritegnila vso cesarjevo pozornost vojna z Napoleonom. Notranjih reform se je ponovno lotil leta 1808, po srečanju z [[Napoleon Bonaparte|Napoleonom]] v [[Erfurt]]u (glej spodaj). Na srečanju ga je spremljal [[Mihail Mihailovič Speranski|Speranski]], ki je postal za nekaj časa nepogrešljiv Aleksandrov sodelavec. Kot sin podeželskega svečenika se je s svojo inteligenco povzpel v upravne strukture. Ni skrival navdušenja nad Napoleonom in njegovim [[Code civil]]. Pripravil je načrt preoblikovanja Rusije v [[Ustavna monarhija|ustavno monarhijo]], [[Duma|dumo]] naj bi volili posredno državljani z imetjem, kmetom je želel dati osebno svobodo. Toda uspel je le z ustanovitvijo državnega sveta, ki je imel le posvetovalno funkcijo, pa še to le na papirju. Plemstvo [[Speranski|Speranskega]] ni maralo. Ko se je približevalo leto 1812 in se je sovraštvo do Napoleona v Rusiji in na dvoru še stopnjevalo, je bil Aleksander prisiljen Speranskega izgnati iz Petrograda. Popustil je nazadnjaškim idejam domoljubov, ki jih je vodila carjeva ljubljena sestra Katarina Pavlovna. Ocenil je, da je v danih razmerah (napovedovala se je [[Napoleonov pohod na Rusijo|nova vojna z Napoleonom]]) najbolje, da Rusija ohrani tradicionalne institucije. Vse reforme so zastale.
 
Aleksander je v zadnjem desetletju svojega vladanja iskal rešitve za družbena vprašanja v misticizmu.