Grigorij Potemkin: Razlika med redakcijama

Brez spremembe v velikosti ,  pred 1 mesecem
m
Potemkin je ostal na jugu in zaradi neaktivnosti postopoma potonil v depresijo. Na položaju vrhovnega poveljnika ruske vojske ga je avgusta 1787 doletela [[Rusko-turška vojna (1787-1792)|nova rusko-turška vojna]], druga v njegovi karieri. Nasprotniki Rusije so poskušali povrniti ozemlja, izgubljena v prejšnji vojni, zato je bila Rusija pod velikim pritiskom sovražno razpoložene Prusije, Velike Britanije in Švedske. K povečanju sovražnosti je verjetno namerno ali po naključju prispevalo tudi Potemkinovo širokoustenje. K izboljšanju stanja zagotovo nista pripomogla niti njegovo ustvarjanje nove flote niti potovanje carice Katarine na jug carstva. Potemkin je imel svojo jekaterinoslavsko vojsko in na zahodu manjšo ukrajinsko vojsko pod poveljstvom feldmaršala Rumjancev-Zadunajskega. Imel je Črnomorsko floto in bil odgovoren za usklajevanje vojaških operacij s svojo zaveznico Avstrijo.<ref>Montefiore 2001, str. 384–386.</ref> Potemkin in Katarina sta se do pomladi dogovorila predvsem o obrambni strategiji. Prve napade osmanske vojske proti trdnjavi Kinburn so Rusi uspeli odbiti, novica o v viharju izgubljeni ljubljeni Črnomorski floti pa je Potemkina pahnila v ponovno globoko depresijo. Teden dni kasneje ga je ob prijaznih Katarinih besedah presenetila tudi novica, da flota v resnici ni uničena, ampak samo poškodovana. General [[Aleksander Suvorov]] je v Kinburnu v začetku oktobra dosegel pomembno zmago. Ker se je bližala zima je bil Potemkin prepričan, da bo pristanišče varno do pomladi.<ref>Montefiore 2001, str. 386–389.</ref>
 
Potemkin je svoj sedež preselil v Elizabetgrad in načrtoval prihodnje operacije. Zbral je vojsko štirideset ali petdeset tisoč mož, vključno z novo organiziranimi Kubanskimi kozaki. Posvetil se je vojaškim pripravam, ustanovil floto sto [[Topnjača|topnjač]] za borbo v plitvem [[liman (geologija)|limanu]], v prostem času pa je preganjal žene vojakov pod njegovim poveljstvom.<ref>Montefiore 2001, str. 390–395.</ref> Avstrijcem je medtem uspelo obraniti svoje položaje na jugovzhodu Evrope. Potemkin je kljub drugačnim nasvetom svetovalcev in nekaj uspešnim napadom generalov Tekelija in Pavla Potemkina na Kavkazu obdržal svojo obrambno strategijo.<ref>Montefiore 2001, str. 395–396.</ref> V začetku poletja 1788 so se boji še stopnjevali, ko so Potemkinove sile z malo izgubami zmagale v pomorski bitki s Turki in začele oblegati turško trdnjavo [[Obleganje Očakova|oblegati turško trdnjavo Očakov]], glavni ruski vojni cilj. Manj obetavno je bilo, da so po odhodu najboljših ruskih sil na Krim začeli Sankt Peterburg ogrožati Švedi v rusko-švedski vojni (1788–1790).<ref>Montefiore 2001, str. 402–403.</ref> Potemkin je prenehal redno obveščati Katarino o stanju v vojni na jugu, kar je še povečalo njeno tesnobo.<ref>Rounding 2006, str. 444.</ref>
 
[[Slika:Памятник "Основателям Одессы".JPG|thumb|| Spomenik ustanoviteljem Odese, [[Odesa]], [[Ukrajina]]]]