Grigorij Potemkin: Razlika med redakcijama

dodanih 72 zlogov ,  pred 1 mesecem
m
Potemkin se je v tem obdobju ukvarjal predvsem z [[Diplomacija|diplomacijo]]. Sodeloval je v pogajanjih z angleškim ambadadorjem Jamesom Harrisom o angleški nevtralnosti, njegova strast pa je ostal jug Ruskega carstva.<ref>Montefiore 2001, str. 206–212.</ref> Njegov načrt, znan kot Grški projekt, je bil ustanoviti novo [[Bizantinsko cesarstvo]] okoli osmanske prestolnice [[Konstantinopel]].<ref name=ref54>Montefiore 2001, str. 219–222.</ref><ref>Rounding 2006, str. 387.</ref> Predpogoj za razkosanje Osmanskega cesarstva bi bilo popuščanje napetosti s [[Habsburška monarhija|Habsburško monarhijo]] in vladarjem [[Jožef II. Habsburško-Lotarinški|Jožefom II.]] Z njim se je sestal maja 1780 v ruskem mestu Mogilev.<ref name=ref54/> Sledila je sklenitev zavezništva, ki je pomenila Potemkinovo zmago nad Katarininim sinom [[Pavel Ruski|Pavlom]], ki je bil naklonjen zavezništvu s [[Kraljevina Prusija|Prusijo]].<ref>Montefiore 2001, str. 223–228.</ref> Sporazum, sklenjen maja 1781, je ostal v tajnosti skoraj dve leti. Osmansko cesarstvo zanj domnevno ni vedelo niti leta 1787, ko je Rusiji napovedalo vojno.<ref>Montefiore 2001, str. 235.</ref><ref>Rounding 2006, str. 366.</ref>
 
Potemkinovi poskusi razširitve ruske prisotnost v hitro propadajoče [[Perzijsko cesarstvo]] so se izjalovili. Manjše vojaške enote, ki naj bi pred splošno invazijo ustanovile trgovske postaje, so se hitro vrnile. Potemkin je svojo pozornost preusmeril na ruske južne province, začel ustanavljati mesta in graditi svoje osebno kraljestvo in popolnoma novo Črnomorsko floto. Kraljestvo se je začelo širiti. Po sklenitvi [[Kučukkajnarški mir|Kučukkajnarškega miru]], s katerim se je končala [[Rusko-turška vojna (1768-1774)|prejšnja rusko-turška vojna]], je [[Krimski kanat]] postal uradno samostojen, dejansko pa je prišel pd rusko oblast.
 
Junija 1782 se je ponovno začela anarhija.<ref name=ref60>Montefiore 2001, str. 241–257.</ref> Potemkin je pretno izkoristil vojskovanje Britanije in Francije na drugih bojiščih in dosegel mirno priključitev [[Krim (polotok)|Krima]] in [[Kuban]]a k Ruskemu carstvu.<ref>Rounding 2006, str. 395.</ref> Kraljevina Gruzija je nekaj dni kasneje s sporazumom v Georgijevsku poskušala pridobiti rusko zaščito proti Perziji in ponovno vzpostaviti svojo suverenost nad Gruzijo. Rusko zaščito je poskušal pridobiti tudi Karabaški kanat, vendar jo je nato odklonil. Izčrpani Potemkin je resno zbolel in komaj preživel. KatatinaKatarina ga je nagradila s sto tisoč rublji, ki jih je potrošil za gradnjo [[Tavriška palača|Tavriške palače]] v [[Sankt Peterburg]]u.<ref name=ref60/>
 
===Generalni guverner in graditelj mest===
[[Slika:Grigorij Potiomkin.jpeg|thumb|right|Johann Baptist von Lampi starejši (okoli 1790): Potemkin v vojaški opravi]]
 
Potemkin je ostal na jugu in zaradi neaktivnosti postopoma potonil v depresijo. Na položaju vrhovnega poveljnika ruske vojske ga je avgusta 1787 doletela [[Rusko-turška vojna (1787-1792)|nova rusko-turška vojna]], druga v njegovi karieri. Nasprotniki Rusije so poskušali povrniti ozemlja, izgubljena v prejšnji vojni, zato je bila Rusija pod velikim pritiskom sovražno razpoložene Prusije, Velike Britanije in Švedske. K povečanju sovražnosti je verjetno namerno ali po naključju prispevalo tudi Potemkinovo širokoustenje. K izboljšanju stanja zagotovo nista pripomogla niti njegovo ustvarjanje nove flote niti potovanje carice Katarine na jug carstva. Potemkin je imel svojo jekaterinoslavsko vojsko in na zahodu manjšo ukrajinsko vojsko pod poveljstvom feldmaršala Rumjancev-Zadunajskega. Imel je Črnomorsko floto in bil odgovoren za usklajevanje vojaških operacij s svojo zaveznico Avstrijo.<ref>Montefiore 2001, str. 384–386.</ref> Potemkin in Katarina sta se do pomladi dogovorila predvsem o obrambni strategiji. Prve napade osmanske vojske proti trdnjavi Kinburn so Rusi uspeli odbiti, novica o v viharju izgubljeni ljubljeni Črnomorski floti pa je Potemkina pahnila v ponovno globoko depresijo. Teden dni kasneje ga je ob prijaznih Katarinih besedah presenetila tudi novica, da flota v resnici ni uničena, ampak samo poškodovana. General [[Aleksander Suvorov]] je v Kinburnu v začetku oktobra dosegel pomembno zmago. Ker se je bližala zima je bil Potemkin prepričan, da bo pristanišče varno do pomladi.<ref>Montefiore 2001, str. 386–389.</ref>
 
Potemkin je svoj sedež preselil v Elizabetgrad in načrtoval prihodnje operacije. Zbral je vojsko štirideset ali petdeset tisoč mož, vključno z novo organiziranimi Kubanskimi kozaki. Posvetil se je vojaškim pripravam, ustanovil floto sto [[Topnjača|topnjač]] za borbo v plitvem [[liman (geologija)|limanu]], v prostem času pa je preganjal žene vojakov pod njegovim poveljstvom.<ref>Montefiore 2001, str. 390–395.</ref> Avstrijcem je medtem uspelo obraniti svoje položaje na jugovzhodu Evrope. Potemkin je kljub drugačnim nasvetom svetovalcev in nekaj uspešnim napadom generalov Tekelija in Pavla Potemkina na Kavkazu obdržal svojo obrambno strategijo.<ref>Montefiore 2001, str. 395–396.</ref> V začetku poletja 1788 so se boji še stopnjevali, ko so Potemkinove sile z malo izgubami zmagale v pomorski bitki s Turki in začele oblegati turško trdnjavo [[Obleganje Očakova|Očakov]], glavni ruski vojni cilj. Manj obetavno je bilo, da so po odhodu najboljših ruskih sil na Krim začeli Sankt Peterburg ogrožati Švedi v rusko-švedski vojni (1788–1790).<ref>Montefiore 2001, str. 402–403.</ref> Potemkin je prenehal redno obveščati Katarino o stanju v vojni na jugu, kar je še povečalo njeno tesnobo.<ref>Rounding 2006, str. 444.</ref>