Potop ladje RMS Titanic: Razlika med redakcijama

'''[[RMS Titanic]]''' je potonil v severnem [[Atlantski ocean|Atlantskem oceanu]], v zgodnjih urah 15. aprila 1912, pet dni potem, ko je ladja odplula na svojo krstno plovbo iz [[Southampton]]a v [[New York]]. Titanic, ki je bil takrat največja in[[oceanska najbolj razkošnalinijska ladja]] na svetu, je na krovu prevažal 22242.224 ljudi, ko je v nedeljo 14. aprila 1912 okrog 23:40 (po ladjinem času){{efn|name=shiptime|Ob času trka, so bile ''Titanic''{{'}}e ure nastavljene na 2 uri in 2 minuti pred [[Eastern Time Zone]], in 2 uri 58 minut za [[Greenwich Mean Time]]. Čas ladje je bil nastavljen opolnoči, 13–14 aprila 1912, in je temeljil na pričakovanem položaju ''Titanic-a'' ob lokalnem navideznem poldnevu 14. aprila.{{sfn|Halpern|2011|p=78}} }} trčil v [[Ledena gora|ledeno goro]], 15. aprila dve uri in štirideset minut pozneje pa je ob 2:20 dokončno potonil. Pri tem je umrlo več, kot 1.500 ljudi, zaradi čearčesar je to ena najhujših pomorskih nesreč v človeški zgodovini.

14. aprila je Titanic med plovbo prejel šest radijskih opozoril o nevarnosti pojava [[Ledena gora|ledenih gor]], vendar je kljub temu ladja plula s hitrostjo 22 vozlov, ko so opazovalci pred ladjo opazili ledeno goro. Zaradi svoje velike hitrosti se ladja ni uspela pravočasno obrniti in je z desnim bokom trčila v ledeno goro, kar je na njenem desnem trupu je pod vodno gladino prebilo šest neprepustnih predelkov. Titanic je bil narejen tako, da je lahko prenesel poplavitev štirih predelkov, a jih je voda tisti trenutek poplavila pet, zato je posadka ugotovila, da bo ladja potonila. Med evakuacijo so iz ladijskega mostu izstreljevali [[Signalna raketa|signalne rakete]], da bi pritegnili pozornost za pomoč.

V skladu z obstoječim načrtom je bil sistem reševalnih čolnov na Titanicu načrtovan za prevoz potnikov na bližnja reševalna plovila, ne pa da bi bili vsi potniki na čolnih hkratiistočasno;  zato za številne potnike in posadko ni bilo varnega zatočišča. Ob tem je slaboSlabo upravljanje evakuacije pomeniloje povzročilo, da so bili številni čolni spuščeni čolni tudi na pol prazni.

Kot rezultat, ko je Titanic potonil, je bilo na krovu še več kot tisoč potnikov in posadke.  Skoraj vsi, ki so skočili ali padli v vodo, so se utopili ali umrli v nekaj minutah zaradi posledic[[Hladni šok|hladnega šoka]] in onesposobitvepodhladitve. [[RMS Carpathia]], ki je na kraj dogodka prispela približno uro in pol po potopu in približno devet ur in pol po trku, je rešila zadnjega od preživelih. Nesreča je šokirala svet in povzročila široko ogorčenje zaradi pomanjkanja reševalnih čolnov, ohlapnih predpisov in neenakega obravnavanja treh razredov potnikov med evakuacijo. Poznejše poizvedbe so priporočile temeljite spremembe pomorskih predpisov, ki so leta [[1914]] ustanovile [[Mednarodna konvencija o varstvu človeškega življenja na morju|Mednarodno konvencijo o varstvu človeškega življenja na morju]] (SOLAS).

V času vstopazačetka v služboobratovanjo je bil Titanic druga od treh ladij iz razreda [[Olympic (razred potniških ladij)|Olympic]] in največja ladja na svetu. Medtem, ko je družba [[White Star Line]] nadeljevala z gradnjo njene sestrske ladje [[HMHS Britannic|Britannic]], sta Titanic in njuna najstarejša sestrska ladja [[RMS Olympic]], s svojima tonažama presegla velikost in tonažo najhitrejši ladji na svetu [[RMS Lusitania|RMS Lusitanio]] in [[RMS Mauretania (1906)|RMS Mauretanio]] družbe [[Cunard Line]], bile sta tudi daleč bolj luksuzna in skoraj 30 metrov daljša od Lusitanie in Mauretanie. Titanic je lahko sprejel 3.547 ljudi v hitrosti in udobju, zgrajen pa je bil za čezatlantsko pot med Southamptonom in New Yorkom. Ladijski motorji so bili največji, kar so jih kdajkoli izdelali, in sicer so stali 40 metrov visoko in z jeklenkami premeri do 2,7 m, ki so zahtevali kurjenje 600 premoga na dan. Njeno bivanje potnikov, zlasti prvega razreda, naj bi bilo "neprimerljivo veliko in veličastno", nakazano z vozovnicami, ki so jih zapovedale nastanitve v prvem razredu.  Parlor Suites (najdražji in najluksuznejši apartmaji na ladji) z zasebnim sprehajališčem so stali več kot 4.350 ameriških dolarjev (kar je danes 115.000 dolarjev) za enosmerno čezatlantsko plovbo. Tudi tretji razred, čeprav bistveno manj razkošen od drugega in prvega razreda, je bil po sodobnih standardih nenavadno udoben in je bil opremljen z obilnimi količinami dobre hrane, ki je potnikom zagotavljala boljše pogoje, kot so jih mnogi doživeli doma.